O ekologiji

Osnove ekologije

Ime vede ekologije je izpeljano iz grških besed oĩkos, kar pomeni hiša in lógos, kar pomeni veda. Ekologija je biološka veda, ki proučuje odnose med organizmi (živali, rastline, glive, bakterije) in njihovim okoljem (neživi dejavniki: tla, klima, voda, svetloba..in živi dejavniki živali, rastline, glive, bakterije). Ekologi si pri proučevanju živih bitij v njihovem okolju pomagajo z biologijo, statistiko in drugimi naravoslovnimi vedami. Njihova spoznanja so zelo pomembna za pravilno izvajanje lova.

Osebek, vrsta (osebki z enakimi lastnostmi, ki se med seboj uspešno razmnožujejo) in populacija ( skupina osebkov iste vrste, ki živi na nekem omejenem območju.) so trije osnovni pojmi  v ekologiji. Za lažje razumevanje in boljšo preglednost ekologijo delimo na tri ravni.

• Avtekologija- obravnava odnose vrste oziroma osebkov, ki tej vrsti pripadajo, do posameznih dejavnikov okolja.
• Ekologija populacij- obravnava odnose med pulacijo in njenim okoljem. Preučuje populacijske lastnosti (številčnost, starostna in spolna struktura) ter vpliv dejavnikov okolja na te lastnosti.
• Sinekologija- obravnava odnose življenjskih združb in njihovim okoljem.

Življenjske združbe- biocenoze so združbe vseh rastlinskih, živalskih, glivskih  in bakterijskih vrst na nekem omejenem območju. 
Življenjski prostor- biotop predstavlja vse dele nežive narave  na nekem omejenem območju. Biotop in biocenoza tvoria ekosistem. Več med seboj povezanih ekosistemov tvori biome (puščava, savana, tropski deževni gozd)

Na osebek- organizem vplivajo dejavniki okolja, ki jih delimo na nežive (fizikalne- kemične) in žive. Razdelitev je umetna saj v stvarnem okolju delujejo hkrati in pogosto v povezavi.

Neživi dejavniki so: temperatura, svetloba, vlaga, vrsta tal.... Med žive dejavnike uvrščamo: ostale osebke iste vrste, druge vrste, ki so lahko plenilci, zajedalci, hrana...

Živalske in rastlinske vrste se in so se v več sto tisoč letih razvoja vseskozi prilagajale razmeram v okolju.

Bivališče (habitat, stanišče) imenujemo tisto okolje, na katerega se je določena vrsta uspela prilagoditi v svojem razvoju. V tem okolju ima ustrezne pogoje, ki ji omogočajo preživetje in razmnoževanje. Živa bitja imajo omejeno območje delovanja. V življenjskem okolju so dejavniki v določenem razponu (npr. temperatura od -20 do +30). Večina vrst lahko živi le v ožjem območju celotnega obsega. V ekologiji to območje imenujemo strpnostno ali tolerančno območje. Na razvoj vrste najbolj vpliva dejavnik, ki je v okolju v minimalni količini. (Liebigov zakon mimimuma) ali dejavnik, ki ga je v okolju preveč.

Glede na širino strpnostnega območja ločimo generaliste- vrste, ki prenesejo velik razpon in specialiste- vrste, ki lahko preživijo v ozkem razponu.

Za lažjo predstavo in obravnavo vplivov okolja na vrsto si pomagamo z shemo dejavnikov okolja, ki vplivajo na vrsto- envirogramom. Shemo sestavljata center, katerega sestavine delujejo na določeno vrsto neposredno in splet, katerega sestavine delujejo posredno. V centru so štiri skupine dejavnikov:

• viri (hrana, voda, toplota, kisik, svetloba),
• številčno razmerje med spoloma (od tega je odvisna uspešnost razmnoževanja),
• dejavniki slučajnosti (nezgode)
• ter četrta skupina plenilci in zajedalci.

Splet sestavljajo različno dolge verige dejavnikov, ki spreminjajo dejavnike centra.

Ekologi mnogokrat poudarjajo, da se ekologija začne takrat, ko se vprašamo, koliko osebkov živi v nekem prostoru in kako se njihova številčnost kaže v času.

Populacija je skupina prostorsko in časovno povezanih osebkov iste vrste, v kateri se ti med seboj križajo. Meje populacij so pogosto težko določljive. Prostorsko bolj ali manj omejen del populacije imenujemo dem. Lastnosti populacije so številčnost, gostota, starostna in spolna struktura, rodnost in umrljivost.

Številčnost in gostota sta težko določljivi. Realno lahko govorimo samo o oceni številčnosti. Poznanih je več metod kako čim bolje oceniti številčnost populacije. Poznamo neposredne metode, ko preštevamo dele populacije in nato število preračunavamo na celotno površino. Dobljene podatke dopolnimo z posrednimi metodami (štetje sledi, število povoza, obseg škod...). Gostoto podajamo s številom osebkov na površino (5/100 ha).
Živa bitja so v prostoru različno razporejena.
V osnovi poznamo tri vzorce:

• naključno,
• enakomerno
• in skupinsko porazdelitev.

Rodnost je populacijski parameter, ki nam pove koliko osebkov se rodi v določenem času.

Smrtnost je populacijski parameter, ki nam pove koliko osebkov umre v določenem času.


Od razmerja med smrtnostjo in rodnostjo je odvisno ali populacija upada, je stabilna ali narašča. Od števila potomcev je odvisna preživetvena strategija vrste. Ločimo tri teoretične krivulje preživetja: konkavno, diagonalno in konveksno krivuljo. V naravi ima dejanska krivulja preživetja obliko stegnjene črke S.


Starostna in spolna struktura sta pomembna faktorja v populaciji. Populacijo tvorijo osebki vseh starostnih skupin. Ponavadi jih delimo v

• razred mladih- prereproduktivni del,
• razred srednje starih- reproduktivni del,
• razred starih postreproduktivni del populacije.

Starostno strukturo ponavadi prikazujemo grafično s starostnimi piramidami. Iz njih ugotavljamo dinamiko populacije.

Spolna struktura nam kaže razmerje med samci in samicami. Izražamo ga v razmerju 1:1,2 v korist enega spola. Ločimo primarno, sekundarno in terciarno spolno razmerje.

Rodnost in smrtnost sta v tesni povezavi s spolno in starostno strukturo. V starostno in spolno strukturo močno posegamo z lovom. Pomembno je da ohranjamo naravno stanje. Pomembno vprašanje pri upravljanju s populacijami je ali populacija raste, ali je stabilna ali upada. To je odvisno od razmerja med rodnostjo in smrtnostjo ter med emigracijo in imigracijo (odseljevanju ali priseljevanju). Temu razmerju pravimo vitalnostni indeks. Če je večji od 1 populacija narašča, če je enak 1 je stabilna, če je manjši od 1 upada. Populacijska rast ni neomejena ampak je omejena z nosilnostjo okolja. Opazovanja v naravi kažejo, da nobena populacija ne narašča niti ne upada stalno, ampak se izmenjujejo obdobja pozitivne in negativne rasti. Temu pojavu pravimo populacijska nihanja.

Razmerja med osebki iste vrste se spletajo v okviru populacije zaradi potreb po istih dobrinah (hrana, prostor, skrivališča...) in razmnoževanja. Jakost odnosov med osebki iste vrste je odvisna od številčnosti, ekoloških danosti okolja in prirojenega nagnjenja k povezovanju v skupine. Razmerja znotraj vrste so:

• tekmovanje- hrana,življenjski prostor, spolni partner, beg pred plenilci;
• teritorialnost- teritorij (prostor, ki ga naseljuje osebek ali skupina in ga brani pred drugimi predstavniki vrste);domač okoliš (skupno območje osebkov iste vrste, ki ga le ti v nasprotju s teritorijem ne branijo); 
• kanibalizem (zelo zaostrena oblika tekmovanja znotraj vrste), 
• socialna razmerja (pozitivni in negativni učinki; hierarhični red)

Vsaka vrsta ima v okolju, kjer živi svojo vlogo- ekološko nišo (vsota neživih in živih dejavnikov okolja, od katerih je odvisno preživetje vrste in njena vloga v okolju). Od podobnosti ekoloških niš je odvisna jakost nekaterih med vrstnih odnosov. Za lažjo razumljivost in preglednost med vrstne odnose razdelimo po sistemu dobiš - izgubiš. Korist oziroma škodo od razmerja ima lahko samo posamezen osebek in je nikakor ne smemo posplošiti na celo populacijo.

Zgradba ekosistema = biotop ali življenjski prostor (neživi dejavniki- tla, voda, toplota, klima, energija) v dinamični povezavi z biocenozo življenjsko združbo (množico živih organizmov in povezav med njimi).

Delovanje ekosistema se kaže v pretoku energije in kroženju snovi. Le to ponazorimo z prehranjevalno verigo. Posamezni členi prehranjevalne verige so:

• proizvajalci (zelene rastline)
• potrošniki prvega reda (rastlinojedi),
• potrošniki drugega in višjega reda (mesojedi)
• in razkrojevalci.

Cel sistem poganja sončna energija. V vsakem členu se približno 90% energije potroši za telesne aktivnosti, 10% pa se jo uskladišči kot biomasa in je na voljo potrošnikom višjega reda.

Za stabilnost ekosistema je zelo pomembna raznolikost različnih vrst organizmov (biotska diverziteta). Večja kot je, več je v ekosistemu povezav, zato so nihanja številčnosti manjša in ekosistem je tako stabilnejši.

ČLOVEK in njegov vpliv je sestavni del skoraj vseh ekosistemov in s tem dejavnik okolja skoraj vsake vrste na tem planetu. V prenaseljeni Evropi je lahko ključni dejavnik, ki vpliva na številčnost mnogih vrst. Kmetijstvo, gozdarstvo, urbanizacija, prometna infrastruktura, industrija, turizem, rekreacija,... in lov na različne načine vplivajo na stabilnost ekosistemov.  Vsak poseg v prostor mora biti res dobro premišljen. Posledice neodgovornega in nepremišljenega ravnanja so: izsekani gozdovi, monokulture v kmetijstvu, zaradi industrije onesnažena okolja, regulirani vodotoki, umetna jezera,  s cestami presekani ekosistemi, v naravo vnešene tujerodne vrste.....

S primerno vzgojo in izobraževanjem ter zakonodajo je človek dejavnik okolja na katerega bi naj najlaže vplivali!??