Tečaj po krvi na Trojni

Izkušnje so tisto, kar v krvosledništvu šteje

A ker vse znanosti ne moremo pojesti, so predvsem za začetnike in dodatnega znanja željne zelo pomembne tudi izkušnje drugih. Recimo inštruktorjev, ki jih z nami delijo na tečajih krvne sledi, letos v lovski koči LD Dobrna na Trojni. Vabilo na tečaj za vodnike krvosledcev v organizaciji usposobljene članice SKZLD Celje, komisije za lovsko kinologijo in vzrejne komisije KZS za barvarje je bilo objavljeno v majski številki Lovca. Odločil sem se, da se tega tečaja letos pa le udeležim.

Trenutna gospodarska kriza je udarila tudi po mojem prevoznem sredstvu, kateremu po okvari v nenadni poletni vročini manjka bistveni hladilni element voznika in potnikov, klima. Zato sva se s Perunom, mojim bavarskim barvarjem že zgodaj odpravila na pot in se veselila dejstva, da je lovska koča na zmerni višini, kjer je klima znosnejša. Kljub temu, da sem lani že bil tam ob priliki strelske tekme, pa mi je pomoč starešine, ki se je ravno odpravljal iz doline in sem ga po srečnem slučaju vprašal za pot, prišla prav. In tako sva bila s Perunom prva od tečajnikov na dogovorjenem mestu. Ekipa domačih lovcev je že pridno pripravljala klopi na dvorišču, kamor so se kmalu posedli še ostali prihajajoči tandemi krvosledcev in štirinožnih lovskih tovarišev.

Vodja tečaja, Alojz Drnovšek in predstavnika obeh komisij, Janez Šumak in Bojan Deberšek so nas pozdravili in razložili potek tečaja, domači „intendant“ Andrej pa je poskrbel za naše želodce, da ne bi krulili ob predavanjih in je to več kot uspešno opravljal ves čas. Če bi bila taka postrežba ves čas pri nas doma, se verjetno sploh ne bi premaknil skozi vrata. Bi bila preozka.

Smo pa to tako okusno pridobljeno energijo porabljali ob polaganju in izdelovanju sledi ter vsakodnevnih vajah poslušnosti. Preko teh vaj so psi, ki so si bili prvi dan nekateri dokaj zoprni in so to dali ostalim jasno vedeti, uvideli, da so le v prijaznem in dobrem okolju, kjer je agresija odveč. No nekaj fantovskega postavljanja je med samci ostalo do konca, a to so pač pobje.

Jagri smo s seboj na tečaj pripeljali pisano paleto pomočnikov, med katerimi so še posebej izstopali Bosanec, Mala psička velikega moža in Posavska doga. Barvarji in braki so itak standard, žimasta ptičarka pa je pripeljala s seboj sokolarko Vilmo, katera je z Alojzijo (tisto od Bosanca) predstavljala lepši del družbe.

Skratka pisana družba samih pasjih duš, ki se je lepo ujela med seboj in dnevi učenja tako pred projektorjem kot na terenu so prehitro minili. Kot zanimivost sem opazil, da nas je po prvi prenočitvi bilo še v temi že kar nekaj pokonci, medtem ko se je naslednji dan ekipa „ta zgodnjih“ šele uro pred vajami kobacala pokonci. Menda je bil vzrok v sodu s pivom, ki je zvečer nekaj puščal... Kljub puščanju hvala Janezu, ki nas je s tem pivom počastil!

O izkušnjah s polaganjem in izdelavo sledi ve vsak vodnik zase najbolje, saj smo ostali oddaljeni počakali na vrsto. Mene je prvi dan presenetilo glasno tuljenje enega od odloženih in privezanih psov in še zdaleč si nisem predstavljal, da bi to lahko bil ravno moj. Pa se je kar on izkazal s to serenado. Užaljenost, ker je bil privezan, pa taka! Mu je bilo že čudno kaj je to za ena nova navada, ko sicer lahko vedno čaka brez priveza. Pa se s tem njegova travma še ni zaključila. Drugi dan ga poldrugi meter dolgi gož direktno na sledi ni nič zmotil, je pa bila zato bolj neprijetna izkušnja električnega pastirja, k sreči po že opravljeni sledi. Za finale pa mu je po pričevanju prisotnih Jani s krožnika ukradel dva kosa mesa. Menda pa mu tega ni zameril, ker krožnik je le bil Janijev. Pa so mi lepo rekli, da moram imeti psa vedno pod kontrolo. A kaj ko ni nihče povedal, da to velja tudi za določene inštruktorje!

Poleg Krivčevega Janija in že omenjenih treh so nas poučevali še Ervin Ferogotto in Radoš Burnik, ter doc. dr. Boštjan Pokorny in veterinar Uroš Škorjanc. Zasluge, da je bil letos tečaj na tej lokaciji, pa gredo prizadevanjem kinologa LD Dobrna, Norbertu Pann-u.

Zadnji dan je po kosilu, ki zaradi vročine predvsem nekaterim medijskim zvezdam in tehnikom, ki smo poskušali posneti nekaj kadrov o tečaju ni najbolje teknilo, potekala podelitev priznanj. Kot vse dni je bilo tudi tu obilo dobre volje in smeha, predvsem pa zadovoljstva ob doseženem. V vročem popoldnemu smo se kmalu odpravili vsak svojemu domu naproti, kjer smo verjetno kar vsi poiskali najhladnejšo senco. No, nekateri so menda šli kar takoj na krvno sled, na katero so bili zaprošeni po jutranjem lovu.

Vsem s katerimi smo se družili na tečaju kličem Dober nos in da se še dostikrat srečamo, organizatorjem in predvsem gostiteljem pa srčna hvala za njihov trud!