Protokol varne uporabe strelnega orožja
Pred nami so jesenski skupni lovi.
Prav je, da se malo spomnimo osnovnih varnostnih elementov pri ravnanju z orožjem.
PROTOKOL VARNE UPORABE STRELNEGA OROŽJA
Večina nas je prepričanih, da orožje dobro obvladamo, in da podukov v tej temi ne potrebujemo več. Pa je temu res tako? Nesreče na lovu, ki so se nam pripetile v zadnjih letih nas opozarjajo, da temu morda le ni čisto tako. Marsikdo bo ugovarjal rekoč, da je statistično gledano odstotek nesreč na lovu zelo majhen. To je res in še dobro, da je tako, vendar tukaj ne gre za statistiko, ampak za človeška življenja. Kadar na lovu pride do nesreče s strelnim orožjem, niso prizadeti samo udeleženi posamezniki, ampak posredno vsa lovska organizacija in vsi slovenski lovci. Zavedati se moramo, da je celotno slovensko lovstvo pod velikim pritiskom javnega mnenja, kot tudi pod političnim pritiskom. Tako ali drugače usmerjana slovenska javnost, predvsem mestno prebivalstvo, ki predstavlja njeno veliko večino, z vse manjšo naklonjenostjo gleda na lov in lovce. Zato vsak posameznik z svojimi dobrimi in slabimi ravnanji neposredno vpliva na odnos javnosti do nas vseh.
Orožje, ki je sicer po svojem namenu smrtonosno orodje, postane za okolico nevaren predmet šele z nepravilno uporabo. Govorimo tudi o t.i. »kolateralni škodi« oz. škodi, ki ne nastane na ciljnem objektu ampak v njegovi bližnji, lahko pa tudi daljni okolici. Tipičen »civilni« primer kolateralnih škod so poškodbe objektov in oseb pri »novoletnih« streljanjih. Nekaj še svežih primerov, med njimi tudi smrten, je od zadnjih novoletnih praznovanj. Na srečo je podobnih primerov z lovskim orožjem zabeleženih dokaj malo.
Varno ravnanje z orožjem poteka po protokolu! Velja, da je letalski promet najbolj varna oblika prometa, ker poteka po protokolu. Namen protokola je zmanjšanje posledic pomanjkljivosti človeškega spomina in vplivov trenutnih emocionalnih stanj. Predvsem tu mislimo na razne oblike psihofizičnega stresa, ki lahko močno vplivajo na izvajanje aktivnosti, ki jo sicer dobro obvladamo. Protokol vsebuje vrsto predpisanih postopkov, ki se morajo izvajati vedno in vsi, ne glede na okoliščine.
Tako je tudi protokol ravnanja s strelnim orožjem namenjen zagotavljanju varnosti uporabnika orožja in njegove okolice, tako materialne okolice kot ljudi.
Slovenska družba tradicionalno orožja in oborožene sile ne ceni prav visoko. Morda je to zgodovinska posledica dejstva, da smo večino zgodovine, razen dela polpretekle, služili v tujih vojskah. Tudi delež registriranih lastnikov orožja glede na celotno prebivalstvo je dokaj majhen in dosega približno 2,1%. Posledično je tudi kultura ravnanja z orožjem nekje pri dnu predstav in potreb povprečnega Slovenca.
Za slovenske lovce pa to ne sme veljati, saj statistično gledano predstavljamo približno 65% registriranih lastnikov orožja*.
V lovske vrste vse bolj stopajo mladi lovci, ki nimajo nobenega predznanja o orožju. Obveznega služenja vojaškega roka ni več. To je povzročilo tudi izpad vsaj najbolj osnovnih znanj ravnanja z orožjem. Še tako dober program usposabljanja lovskih pripravnikov z lovskim orožjem težko popolnoma nadomesti, leto dni ali več trajajoče, vsakodnevno ravnanje z orožjem. »Repetitio est mater studiorum« ali »ponavljanje je mati študija«. Na hitro pridobljeno znanje je tudi hitro pozabljeno.
Novi predpisi so lovcem končno omogočili tudi uporabo kratkocevnega orožja oz. pištol in revolverjev, za katerega v lovski organizaciji v preteklosti usposabljanja ni bilo. Večina lovcev, ki danes legalno poseduje in uporablja kratkocevno orožje, ima dokaj omejena znanja o tem orožju. To orožje pa zaradi svojih posebnosti zahteva bolj poglobljene oblike usposabljanja, kot pa klasična lovska puška, bodisi šibrenica ali risanica.
Protokol varnega ravnanja z orožjem je sestavljen iz varnostnih pravil. Varnostna pravila so obvezne oblike ravnanj, katerih cilj je zmanjšanje možnosti nesreče na minimum. Varnostna pravila moramo izvajati vedno in povsod kjer pridemo v kontakt z orožjem. Ta pravila morajo postati sestavni in neizogibni del našega vedenja. To pa lahko postanejo samo z zavestnim in discipliniranim ponavljanjem, ki se mora izvajati toliko časa, da jih naš organizem sprejme ne samo na zavednem, ampak tudi nezavednem nivoju oz. na nivoju avtomatizma. Varnostne postopke smo dokončno sprejeli šele takrat, ko se brez njih počutimo neudobno in nezanesljivo. Ko nam »zaigrajo« živci v našem trebuhu, kamor je neprevidni lovski prijatelj obrnil malomarno obešeno in neodprto puško, in se samodejno začnemo tej cevi izogibati, takrat smo dosegli potrebni nivo znanja, usposobljenosti in zavedanja.
Varnostnih pravil je več, v nadaljevanju si bomo ogledali samo najbolj nujna. Pri tem je dobro slediti nekemu smiselnemu zaporedju, saj so vsaj nekatera pravila izjemno tesno medsebojno povezana, tako da jih je dokaj težko obravnavati ločeno.
VSAKO OROŽJE JE POLNO
Star ljudski pregovor pravi, da »vsako leto enkrat še metla poči«. Z drugimi besedami bi temu rekli, da je vsako orožje polno dokler se ne prepričamo v nasprotno. Predpostavka pri našem prvem stiku z orožjem mora vedno biti, da je orožje polno, naboj v cevi in sprožilni mehanizem napet. Še prav posebno ni važno, da je to naša puška, ki smo jo prejšnji teden ali mesec shranili v omaro. Vmes se je zgodilo marsikaj, naš vsakdan je obremenjujoč in stresen, zato ne zaupajmo svojemu spominu in navadam. V veliki večini primerov puško res spravimo prazno, ampak v dvajset, trideset letih lova se »kilometrina« nabere, »vrč pa hodi po vodo dokler se ne razbije«! Če se nam še nikoli ni zgodilo nič neprijetnega z orožjem, je to še dodaten razlog za pozornost, ker nas to uspava, statistika pa deluje proti nam! Veliko poškodb se zgodi z domnevno »praznim orožjem«!
![]() |
- Najprej izvlečemo nabojnik, nato potegnemo zaklep v zadnji položaj in preverimo ležišče naboja. |
Zaradi tega moramo orožje najprej pregledati oz. preveriti njegov stanje t.j. ali je polno ali je prazno. Preverjanje stanja »POLNO - PRAZNO« zopet poteka po protokolu, ki vsebuje določen vrstni red. Orožje najprej pravilno primemo in obrnemo v varno smer. Če ima orožje snemljiv nabojnik, najprej izvlečemo tega; puško prelamačo prelomimo oz. odpremo, pri repetirki (karabinki) potegnemo zaklep v zadnji položaj, revolverju pa odpremo boben. Pri prelamači takoj vidimo ali je naboj v cevi; pri repetirki smo izvlekli naboj, ko smo potegnili zaklep nazaj. Temu načelno ni v celoti zaupati vedno in pri vseh modelih, zato je potrebno vizualno ali s prstom preveriti ali je ležišče naboja v cevi res prazno. Pri polavtomatski pištoli moramo potem, ko smo izvlekli nabojnik oz. okvir potegniti zaklep v zadnji položaj. Tam ga zadržimo in pogledamo v ležišče naboja, če je prazno. Zamenjava korakov pri polavtomatski pištoli oz. poteg zaklepa nazaj in šele nato izvlačenje nabojnika, lahko povzroči, da naboj iz nabojnika vstavimo v cev, ki je bila prej prazna. Posebno rado se to zgodi, če izvajamo postopek hitro in nepazljivo.
- Pravilen način izročanja pištole |
![]() |
PRAVILO VARNE SMERI
Orožja nikoli ne obračamo tja kamor me mislimo streljati. Enostavno pravilo, ki je ena od dveh končnih varovalk, kadar gre vse drugo narobe. Namreč, tudi če orožje nehote sprožimo, ne bo prišlo do nesreče, ker bo krogla odletela v varno smer. Predvsem v skupini se posameznik nehote obrne nepravilno in cev svoje puške usmeri v lovskega prijatelja. Tovariško opozorilo je dobronamerno in povsem na mestu, nihče ga ne sme vzeti za zlo. Pravilo je tesno povezano s prejšnjim pravilom polnega orožje in ju ne moremo obravnavati ločeno. Preden preverimo stanje orožja ga moramo vedno obrniti v varno smer.
PRAVILO ZAVESTNEGA PROŽENJA
Prst položimo na sprožilec šele ko se odločimo za strel. Tega seveda ne smemo storiti prej preden se prepričamo o varni smeri in pravem cilju.
Tehnično brezhibno orožje z dobro varovalko se ne sproži samo. Zato je prazen izgovor »puška se mi je sprožila«. Saj se ne more, če ne položimo prsta na sprožilec; res pa se lahko prehitro, če je proženje nastavljeno preveč mehko. Zato mora biti sprožilec naravnan tako, da omogoča precizen strel, obenem pa dovolj trdo, da preprečimo nehotene strele.
![]() |
- Dokler se ne prepričamo o pravem cilju in ne odločimo za strel, prst ne sme biti na sprožilcu. |
Orožje se moramo navaditi prijemati s štirimi prsti, peti - kazalec pri prijemanju ne sme sodelovati in ga moramo polagati ob sprožilec na njegov ščitnik ali višje. Prijemanje predmetov s samo štirimi prsti je nenaravno in se ga moramo naučiti. Tak prijem nasprotuje prirojeni gibljivosti človeške roke, ki je od rojstva navajena prijemati predmete s celo dlanjo t.j. s petimi prsti. Vaja običajno zahteva sto in več ponovitev. Na začetku moramo na prijemanje orožja vedno misliti, sicer kazalec samodejno postavimo na sprožilec. V primeru polnega orožja z napetim sprožilnim mehanizmom je to najkrajša pot v nesrečo. Ko pa se roka postopka navadi, bo samodejno začela prijemati orožje s štirimi prsti. To nam bo kasneje koristilo tudi pri proženju, kjer ni dobro proženje s celo dlanjo, ker s tem premikamo celo orožje. Pravilo zavestnega proženja tudi preprečuje prehitre strele z mehko nastavljenimi sprožilci oz. strele v lovskem stresu, ki so resnični vzrok večine smrtnih primerov in strelnih poškodb drugih lovcev. Gib, ki je potreben za premik prsta od ščitnika sprožilca na sam sprožilec, ustvari potreben reakcijski čas, da se premislimo in od strela odstopimo, če cilj ni pravi. Če imamo prst na sprožilcu, pa roka zaradi adrenalinskega stresa velikokrat sama refleksno izvede sprožitev.
To pravilo, je poleg pravila varne smeri, končna varovalka, če gre vse drugo narobe.
PRAVILO PRAVEGA CILJA
Pred strelom moramo vedno prepoznati cilj in njegovo okolico. Pravilo se tesno navezuje na pravilo zavestnega proženja. Odveč je poudariti kako pomembna je prepoznava cilja na lovu, saj je pomota pri prepoznavi, v povezavi s prstom na sprožilcu, glavni vzrok najhujših lovskih nesreč. Lovska praksa šele z leti prinese potrebno umirjenost in boljše obvladovanje lovske strasti. Da do nesreč ne bi prihajalo, moramo izjemno paziti na prej omenjen položaj prsta, ki ne sme biti na sprožilcu.
Ni pomembna samo prepoznava cilj ampak tudi okolice. Dobro moramo premisliti kam bo letela izstreljena krogla, ko bo cilj prebila, ali če ga zgrešimo. Ne smemo se zadovoljiti z domnevo, da bo delno oplaščena lovska krogla v telesu divjadi razpadla v drobce, ki ne bodo leteli več daleč. Nekatere sodobne lovske krogle so dokaj trde (Barnes X, Naturalis, Fail Safe, ABC ipd); telo divjadi zlahka prebijejo pri čemer izgubijo zelo malo mase in energije. To pomeni, da so lahko nevarne še na velikih razdaljah. Vedno moramo upoštevati tudi možnost odboja krogle oz. rikošeta. Mehkejša kot je krogla, manjša je možnost rikošeta, zelo redko pa ga smemo v celoti izključiti. Manjši kot je kot udarca krogle v oviro (najpogosteje so to tla), večja je možnost njenega odboja. Glede na trdoto ovire in zgradbo krogle pa so možni tudi sicer redki odboji pri kotih nad 60 kotnih stopinj. Zmrznjena tla, gladke vodne površine, debela debla dreves, predstavljajo idealne podlage za odboj krogle. Verjetnost rikošeta na splošno raste z nižanjem padnega kota krogle, večanjem trdote ovire oz. površine kamor krogla udari in trdote krogle. Krogla pri odboju izgubi del svoje energije, obenem izgubi stabilnost, v letu se začne prekopicevati, velikokrat spremeni tudi smer. Poškodbe, ki jih povzroča odbita krogla so raztrganinskega tipa in bolj plitve.
POZNATI MORAMO SVOJE OROŽJE
Podrobno poznavanje orožja, streliva in njegovega delovanja je predpogoj varnega ravnanja.
Ne smemo se zadovoljiti samo s prebiranjem tehničnih navodil proizvajalca in z malo vaje v topli sobi. Orožje je namenjeno streljanju in šele pri tem pokaže svoje prave lastnosti. Obenem pravilno izvedena strelska vadba na strelišču povzroča vsaj minimalen stres, ki nam omogoča, da se orožju privadimo v razmerah, ki bodo vsaj malo podobne pogojem njegove dejanske uporabe. Navaditi se moramo dela z mehanizmi na orožju v pogojih, ki niso idealni, saj vemo, da so na lovu malokdaj. Svoje orožje moramo obvladati v vseh pogojih uporabe, tudi ko je mokro, ko nas zebe v prste in ne samo, ko je toplo in sije sonce.
ODPRIMO OROŽJE
Staro lovsko pravilo ne spoštujemo več dovolj. Na skupnih lovih ne opažamo več nekdaj rednih opozoril vodij lova naj lovci odprejo puške. Morda se bojimo drug drugemu zameriti, kar pa je nesmiselno, saj gre vendar za našo skupno varnost. Pa saj to res ni tako težko, puško prelamačo prelomimo in karabinki odpremo zaklep. Tako vsi lovci v zboru lahko vidijo, da imamo res prazno puško. To je tudi spoštovanje drugih in ustvarjanje dobrega počutja in medsebojnega zaupanja na skupnem lovu. To je protokol! Začnimo ga spoštovati najprej sami in nanj opozarjajmo lovske prijatelje. Človeško je motiti se, zato opozorila sprejmimo dobronamerno, ker taka tudi so.
![]() |
- Nošenje puške na zboru in pred prihodom na stojišče. |
![]() |
VARUJMO SLUH
Prav nič možatega ni v tem, če smo gluhi. Vsako »zvonjenje« v ušesih po strelu lahko pomeni delno izgubo sluha. Tega se počasi nabere veliko. Za sluh še posebno nevarna so razna neformalna streljanja po končanem lovu, ko skupinice lovcev streljajo tako malo za šalo v kakšen štor ali kamen, da sprostijo svoje strelske strasti, ki jih na lovu niso mogli. Taka streljanja po končanem lovu, ko že upade disciplina in pozornost, so navadno stihijska in nevarna ne samo za sluh.
Zaščitnih sredstev je danes dovolj. Majhni čepki za ušesa, ki jih nosimo v žepu lovskega suknjiča so povsem dovolj. Že kosem vate v ušesih zmanjša pok za ravno toliko decibilov, da ni več tako škodljiv za sluh.
ALKOHOL IN OROŽJE
Alkohol in orožje ne sodita skupaj. Komentar ne bi smel biti potreben, v resnici pa je to lažje reči kot storiti. Zelena bratovščina je bila vendar v našem narodu poznana, kot ljubitelj kapljice. Lovske zdravice so močno vtkane v naše lovsko izročilo. Res, da se je z leti to spremenilo na bolje, precej zaradi spremenjenega načina življenja in dela. Pozornost na tem področju ne sme popustiti!
![]() |
Puška lahko poškoduje strelca tudi pri trzaju. Nekateri strelci pri merjenju postavljajo glavo precej naprej. Zaradi prekratke razdalje do strelnega daljnogleda lahko pride do poškodb čela ali pa očesnega loka. Večja nevarnost za take poškodbe je pri strelih strmo navzgor. |
V prispevku je predstavljen samo najbolj nujen del protokola varnega ravnanja z orožjem. Predstavljena sinteza nujnih varnostnih postopkov s strelnim orožjem ne obsega vseh pravil, ampak samo najbolj nujna brez katerih ni varnega ravnanja z orožjem.
Zavedati se moramo, da vsak posameznik najprej sam odgovarja za postopke s svojim orožjem in tudi sam nosi kazensko pravne posledice svojih ravnanj. Druge socialne in tudi politične posledice njegovih ravnanj pa nosi celotna slovenska lovska organizacija.
Lovska organizacija se mora truditi vzpostaviti potrebno varnostno klimo, za kar je seveda potreben določen čas. Za svoje ravnanje pa smo v prvi vrsti dolžni poskrbeti lovci sami.
* - statistični podatek iz evidence MNZ na podlagi zakona o orožju