Daljnogled 4. del

6. Okularji daljnogledov

Okularji daljnogledov se le redko omenjajo kot pomemben del daljnogleda, a dejansko najbolj odločajo o tem ali je posamezen daljnogled primeren za posameznega uporabnika ali ne. Bistvena razlika je namreč predvsem pri uporabi daljnogleda z očali oziroma s prostimi očmi. Oddaljenost očesa od leče okularja namreč mora biti pri uporabi očal vsaj okoli 16 mm, prav tako pa morajo okularji omogočati nastavljanje oddaljenosti opore.

V splošnem velja, da večja oddaljenost očesa leče kot jo daljnogled omogoča, bolj udoben je za uporabo. Predvsem okularji Porro daljnogledov imajo s tem običajno precej težav, saj običajno omogočajo le vihanje opore in tako le dve poziciji opore. Za uporabnike očal je tako obvezno, da Porro daljnogled pred nakupom preizkusijo, saj jim njihova svetlost ne bo nič koristila, če jih z očali ne bodo mogli uporabljati. Tisti s astigmatizmom (cilinder) pa brez očal daljnogledov tako ali tako ne morejo uporabljati. Daljnogledi s strešno prizmo imajo skoraj brez izjem okularje, ki omogočajo večstopenjsko spreminjati pozicijo opore in so s tem bolj prijazni uporabnikom. Vsak si namreč z njimi lahko nastavi oporo očesa tako, da mu maksimalno ustreza.

Slika 3: V zgornji vrsti so prikazane tri različne nastavitve opore okularjev, ki omogočajo enako udobno uporabi tisti, ki nosijo očala kakor tudi vsem z različnimi obraznimi potezami. V spodnji vrsti pa so prikazani okularji Porro daljnogledov in sicer skrajno levo takšen, ki omogočajo samo eno nastavitev in ga je težko uporabljati z očali. Na desni strani je prikazen okular Porro daljnogleda, ki z zavijanjem delno omogočajo uporabo tudi z očali. 

7.  Sistemi ostrenja in nastavitev dioptrije

Daljnogledi s strešno prizmo imajo skoraj brez izjeme ostrenje izvedeno z vrtljivim sredinskim gumbom, enako tudi mnogi daljnogledi s Porro prizmo. Takšna izvedba ostrenja ponuja veliko natančnost in možnost ostrenja slike na zelo kratkih oddaljenostih. Majhen odstotek daljnogledov pa ima ostrenje izvedeno za vsako oko posebej in sicer se pri takšnih daljnogledih ostrina nastavi samo enkrat, nato pa naše oči ostrijo sliko same, ne glede na oddaljenost opazovanega objekta. Takšen sistem ostrenja ima prednost, da v zelo slabih svetlobnih pogojih kot je recimo v mraku ni potrebno ponovno nastavljanje ostrine, ampak so vsi opazovani objekti dokler jih lahko vidimo ostri. Pri centralnem ostrenju je namreč v mraku mnogokrat zelo težko izostriti sliko, saj ni dovolj svetlobe da bi lahko dobro razbrali kdaj je opazovani objekt res oster. Sistem ostrenja za vsako oko posebej ima prav tako prednost, da ni potrebno vršiti kakršnekoli korekcije dioptrije za posamezno oko. Pri centralnem sistemu ostrenja pa se korekcijo dioptrije vrši tako, da uporabnik zamiži na eno oko in nastavi dioptrijo tako, da slika na tistem očesu popolnoma ostra. Nato s centralnim gumbom izostri sliko tako, da je ostra za obe očesi. Edina resna pomanjkljivost sistema ostrenja za vsako oko posebej je, da takšni daljnogledi ne omogočajo enostavnega opazovanja na oddaljenostih krajših od nekje 25 metrov. Zaradi tega se takšen sistem ostrenja uporablja vse redkeje.

Slika 4: Ne levi strani je daljnogled s Porro prizmo in sistemom ostrenja za vsako oko posebej, na desni strani pa daljnogled s Schmidt&Pechan prizmo in centralnim gumbom za ostrenje.

Se nadaljuje.

Teodor Štimec
www.optik-trade.si
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.