Ruševec

Žalostna usoda ruševca

Odpravljam se na lov na gamsa, zazrem se po dolini, prelep dan bo si rečem. Nič, na Jerebico grem! Nekakšna višja sile me vleče tja gor, mogoče neporavnani računi s tistimi starimi kozami na vrhu Stropove police. Je pa tudi v tistem predelu udarila garja in s strani gospodarja je bilo zapovedano naj se tam intenzivneje lovi. Prispem v doline Možnice, oprtam si nahrbtnik, puško, u roke uzamem palico, na glavo postavim klobuk in stopim po precej uhojeni poti naprej po dolini. Malo pred koncem doline zavijem desno v strme stene, tukaj pelje planinska pot na Jerebico. Pot je dobro zavarovana in brez težav pleplezam steno, kjer prispem v značilen visokogorski gozd.

Za tenutek se usedem in poslušam pesem narave, misli mi uhajajo tja med gamse. Moje sanjarjenje prekine čuden šum, kot da bi vzletel reaktivec, V istem trenutku švigne nad mano nekakšna rjavo-črna gomota, še preden sem utegnil dvigniti dalnogled, ta reč izgine v gozd pod mano. Ni minilo par sekund ko zaslišim top pok, "aha" pomislim, "sigurno je orel pikiral na svoj plen in ga je zdaj tudi ujel". Vendar moti me tista črna lisa, in še tista rjava gmota je bila nekoliko majhna za orla….Z mislimi na pravkar doživeto stopam naprej v hrib. Prispem na odprto planjavo, ki ji lovci rečemo Planja, usedem se, dvignem daljnogled in že jih zagledam črnuhe. Pogledam s spektivom nekaj koz srednjih let in dva kozla ki že lovita. Prsk je na višku. Nič pametnega za odstrel, naj prskača opravita svoje, pomislim.

Odpravim se naprej po poti in nato zavijem desno izven planinske poti po poti imenovani Kraji. Ne hodim dolgo, ko zagledam nov trop gamsev. Odločim se za strel. Uplenil sem slabotnega kozlička in 2 letno kozo. Napolnjen z novim doživetjem in neizmerno srečo stopam že pozno popoldne nazaj proti dolini. Ko prispem na vhod v steno na poti zagledam črno gmoto perja. Odložim gamsa in stopim pogledat. Na tleh je ležal poginjen ruševec, najverjetneje letošnji mladič. Zdrznem se..seveda tista rjava in črna gmota zjutraj.. sokol ali katere druga ujeda je najbrž v letu ujela ubogega ruševca in ga pokončala. Prevzame me nekakšna žalost, nekoliko močnejša kot tista, ko nekaj upleniš. Kasneje pomislim,  "čakaj malo kaj pa ti moreš .. saj si samo človek to je pa narava in to se v njej dogaja vsak dan, močnejši preživi"! Pobrskam po ostankih peres in najdem za komaj 2 cm ukrivljena krivčka, zataknem si ju za klobuk. Ostanke ruševca pustim tam saj se bo uplenitelj verjetno vrnil po njega. Zazrem se v gamsa se nasmehnem in si ju oprtam, nadaljujem pot proti dolini, še vedno se smejim, vendar globoko v duši je ta nasmeh zelo grenek.