Jezerska nočna straža

Lov na izpraznjenem ribniku

Dr. Jana Elek-a sem spoznal na lovu v Baranji kjer je lovil v družbi svoje žene (ki je tudi strastna lovka) ter prof.dr. Racz Antal-a. Dr. Antal je ekspert CIC, siva veleeminenca madžarskega lovstva in strašno vitalen pri svojih 85 letih. Vsi trije so bili popolnoma neobremenjeni z pezo svoje akademske veličine in so se z zanimanjem pogovarjali z malim slovenskim logarjem. Zelo jih je zanimalo vse o lovu z lokom, ogledovali so si z puščico uplenjenega pujska ter hvalili "expert schuss".

Lov z lokom - Vadszijazs je pri madžarskih lovcih, ki sem jih spoznal - predmet navdušenja, popolnoma nasprotno kot pri nas. Vsi te samo začudeno buljijo ko jim razlagaš, da v Sloveniji lov z lokom velja za neetičen in nehuman, podobno kot v Ameriki, ko si je prodajalec lovskih licenc povrtal po čelu in komentiral -:"What a weird country!"
Z doktorjema smo pili slovenski cviček in se pogovarjali o Madžarski, Sloveniji, divjadi , lovu, itd. Ko mi je dr. Jano dejal, da sem "pravi lovec" in da je malo takih za katere lahko to reče me je bilo že kar malo sram, izmenjala sva si kontaktne podatke ter se dogovorila da pridem loviti k njemu kot njegov gost, brezplačno v lovsko družino. Ko sem dr. Antal-u ob slovesu dejal, da sem počaščen, da sem ga spoznal mi je dejal:"Tudi jaz."
Ne vem zakaj se jim je mali dolenjski logarček, tako dopadel...

Torej, odpravil sem se proti Jano-vemu lovišču, ki je kakih 30 km zahodno od Donave proti srbski/hrvaški meji.

Prvo kar je bilo drugače je bila voda. Povsod voda. Reke, rečice, jezera, večja in manjša, trstika, ravnice,... Če za Mongolija pravijo, da je dežela kjer nebo sreča zemljo potem je Madžarska dežela kjer nebo poljubi zemljo.
V 3000 ha velikemu lovišču lovi 11 članov. Zaposlenega imajo še poklicnega lovca. Gabor je njegovo ime. Gabor ve vse o divjadi v lovišču.
Dr. Jano je imel zame pripravljeno prav posebno vrsto lova, ki je njegova velika strast: - značilnost lovišča je, da ima Lazslo, največji posestnik v lovišču in velik lovec ogromno ribogojno podjetje in v lasti 350 ha ribnikov. Trije večji ribniki imajo vsak med 50 in 70 ha površine, poleg pa je še 7 "manjših" ribnikov od katerih ima vsak preko 10 ha površine. Glavna ribja vrsta je krap, nato pa som, smuč, ščuka, linj. Manjše vrste kot so babuška, ameriški somič, rdečeoka, psevdorazbora itd. pa uporabljajo za privabljanje divjadi.
Na dan mojega prispetja so ravno zaključevali z praznjenjem in odlovom drugega večjega ribnika, ki je bil lovsko "najboljši", saj od jezu naprej ni bilo asfaltne ceste in so ob bregu ponekod rasla tudi drevesa, predvsem robinije (akacije), kakšna vrba in jelša.
Na dan mojega prispetja je bil ribnik brez vode šele drugi dan in že poln sledi divjadi.
Vse sledi so nastale v eni sami noči, gre pa za sledi lisic, jazbecev, vider, divjih prašičev ter posamezne jelenjadi. Divjad hodi ležat v blato, se napajat, predvsem pa meso- in vse-jedi iščejo zaostale in poginule ribe, želve, velike školjke (brezzobke) in žabe. Miza je bogato pogrnjena.
Lovila bova ponoči. Ob soju zvezd bodo plitve vodne luže in mokro blato svetli in divjad bo dobro vidna na ozadju. Za lov zveri in divjih prašičev je dovoljena uporaba svetlobnih pripomočkov. Včasih je veljalo, da z lokom ni možno loviti ponoči vendar pa je v zadnjih 10 letih napredovala ponudba svetlobnih pripomočkov uporabnih za lov z lokom ponoči. Sam posebnih izkušenj z nočnim lovom z lokom nisem imel. Gotovo pa je, da je strelna razdalja za nočni lov precej bolj omejena, nekje do 20 m.
Na vsak način sem hotel loviti s svoje prenosne preže. Zame je to predpogoj za potencialni uspeh. Nekoč sem že napisal, da ti uspeh pokvarijo banalne malenkosti in če situacija ni 110% kar pomeni, da je preža postavljena tako kot mora biti - da ni montirana postrani, da te ne rine dol z drevesa, da lahko udobno sediš, da ni vej, ki bi motile napenjanje loka ter merjenje, da ni ovir pred tarčo, itd. Najti primerno mesto in primerno drevo je bila vse prej kot lahka naloga toda našel sem akacijo 15 m od ogromnih sledi divjega prašiča. Jano je navdušeno dejal, da ima ta pa gotovo 150 kg in da tega ne bom prestrelil. Jaz pa sem mu dejal, da ni problema, ker da je tako ali tako dan ali bolje "noč" mrtvih in da imam namen "porabiti" vse 4 puščice, ki jih nosim na lov
Ko sem Jana vprašal kaj lahko streljam mi je dejal, da vse kategorije jelenjadi razen jelena, srnjad razen srnjaka (oktobra je na Madžarskem lovna doba za srnjaka že končana), prašiče, lisice, jazbece, damjake, razen res močnega jelena itd. Jaz sem mu prej dejal, da bi bila češnja na vrhu torte zame, če bi uplenil srnjad. Srnjad je moja najljubša divjad in velik izziv za lov z lokom; Jano pa je dejal, da bi bilo idealno, če bi mi uspelo upleniti damjaka z kake 3 kg težkim rogovjem ali pa velikega merjasca. Ko sem vprašal ali je problem, če pade svinja ali pa prevelik merjasec je dejal samo:"Je Grosser je Besser!" (Večji kot je, boljše je).
Moj originalni plan je sicer bil, da bi lovil z velikega hrasta na krmišču ob goščavi na drugemu koncu lovišča, toda Gabor je zmajeval z glavo in se čudil, da tam že 3 dni ni videl nobene divjadi, da pa tista lokacija sicer velja za najboljše mesto... Jano mi je že prej z takim navdušenjem pripovedoval o nočnem lovu na praznem jezeru, ki da je "najboljši" lov in zelo težaven in da je samo 10 dni v letu, ko je to možno (ko so ribniki prazni). Sledi lisic in prašičev so me prepričale. To sem moral poizkusiti!
Preža je bila postavljena kakih 30 minut pred mrakom. Hotel pa sem imeti še krmišče. Zato sem že prej na rešetkah iztoka iz ribnika nabral kakšen kg poginulih manjših rib, Jano pa je v vedro dodal še nekaj ribje moke, da bo bolj dišalo. Majhen trik sem videl, ko je Jano vsebino vedra "zalučal" na željeno mesto z brega. Dejal je: "Če bodo v blatu moje stopinje, prašič nocoj ne bo prišel!"
Zlezel sem na svojo prežo in se poskusil "razhladiti". Za mano je pristala ogromna jata rac med katere so se pomešale čaplje in galebi, preletavali so kormorani in od nekje je jezero preletela jata žerjavov. Iz grmovja so se oglašali fazani, nekje daleč je bokal srnjak. "Wasser ist Leben!" (Voda je življenje!) je dejal Jano. Vrelo je od življenja.
Fotografiral sem svoje krmišče z preže točno v trenutku, ko je sonce izginilo za obzorjem. Za pol minute sem bil prepočasen, da bi ujel sonce na robu obzorja. Zvoki živali so se počasi umirili, stemnilo se je in na nebu so se pojavile zvezde. Sivo ozadje blatnega jezerskega dna in še svetlejše površine vodnih luž so omogočale dober pregled nad situacijo.
Pil sem vodo iz plastenke ter nekajkrat napel lok ter pomeril proti mojemu krmišču.
Gabor je dejal, da se zadnje dni divjad obnaša zelo nenavadno. Prejšnji večer me je Jano odpeljal na krmišče v gozdu z velikim kupom mrtvih rib toda ker je bilo premalo časa pred temo si nisem uspel res idealno pripraviti situacije. Sedel sem na tleh kakih 20 m od krmišča toda bil je bolj beden poskus in vedel sem, da bo uspelo le, če bo mimo prišla kakšna res "neumna" lisica. Tisti večer je nekje povsem blizu mene petkrat lomastila divjad a izstopilo ni nič. Sam sem mnenja, da so možnosti pri čakanju na tleh drastično manjše!
Tisti večer je zunaj sedelo 7 lovcev in nihče ni videl niti dlake, res je sicer, da je zjutraj eden od lovcev uplenil jelena toda bil sem mnenja, da je v gozdu preveč obroda, da bi divjad hodila na koruzo na krmišča.
Gabor je dejal, da so prašiči že v bukanju, da pa verjetno izstopajo zelo pozno.
Čakal sem merjasca. Če bi mi uspelo res upleniti merjasca bi bil to "super super slam" takoj bi šel kupit še loto srečko!
Čakal sem že več kot dve uri. Kljub temu, da sem imel volneno spodnje perilo, povrh pa hlače iz jeansa in debelo jakno iz flisa me je že začelo malce mraziti.
Z svojim 8x56 daljnogledom sem pregledoval robove trstike v upanju, da bom zagledal kakšno divjad a vse je bilo mirno.
V temi je le nekaj čofotalo in "cvrčalo" ter "žvrgolelo" tam nekje zadaj.
Naenkrat sem na pasu blata med lužama zagledal temno silhueto. Lisica? Daljnogled je poletel k očem in dvoma ni bilo več - vidra! Vidro sem imel priložnost samo enkrat opazovati v naravi a silhueta njene postava je takorekoč nezamenljiva. Visoko dvignjen zadnji del pa sprednji del z majhno glavo nizko nad tlemi. Opazoval sem vidro kako je prišla po jeziku blata na moje krmišče in jedla "moje" ribe.
Nato je nekje zadaj zamolklo padel strel. "Jano je uplenil prašiča." sem pomislil in malce me je že zeblo in imel sem dovolj. Zlezel sem z preže in pri tem seveda splašil vidro ter po mobilniku poklical Jana.
Jano ima krasno puško, ki pa je "delovna" in jo veliko uporablja. Blaser R93 v kalibru 9,3 X 62 z Zeissom 3-12 x 56. Ta je pokončala že mnogo prašičev in ostale divjadi. Bil sem gotov, da bova imela veliko dela saj bo potrebno prašiča spraviti iz blata.
Jano je potreboval kakih 30 minut da me je poklical nazaj. Dejal je, da ni streljal on temveč Gabor.
Vprašal je kaj se dogaja. Povedal sem mu, da imam dovolj in da sem "pasel" vidro na 15 m in bil je navdušen. Dejal je, da je to v temu letnemu času, ko je toliko hrane izjemna redkost, da se pa vider veliko vidi pozimi, ko so jezera zamrznjena. Takrat vidre "hranijo" Jana. Dejal je, da gre na obhod okoli jezer, najde velikega krapa ali ščuko z požrto glavo na ledu ter potem ribo speče.
Gabor je uplenil šakala. Šakal velja za izjemno pretkano in ultraplašno žival. Prvič sem videl šakala. Madžarski lovci jih sovražijo, pravijo, da tam kjer se pojavijo šakali izginejo zajci in srnjad. Rekel sem mu, da mora to povedati slovenskim "naravovarstvenikom"
Naslednje jutro sem spakiral svojega mrtvaka in mumijo ter psa in vso kramo v avto ter se vrnil v solzno dolino. Še bomo šli! Merjasca tokrat torej pač ne bo, sta pa sliki šakala kar je tudi nekaj ali ne?