PNZ v Pišecah

PNZ za goniče in brak jazbečarje

Resda je Slovenija majhna, pa je vseeno dovolj velika, da imamo različna lovišča in različne možnosti za lov z našimi psi. Tako se tudi preizkušnje teh psov odvijajo v različnih okoljih na različnih koncih dežele. Tokrat v soboto 25. oktobra se je odvijala preizkušnja naravnih zasnov goničev v LD Pišece.

Ko v svoji lovski družini, ki pleni dva ali tri zajce letno, učiš goniča da ne goni visoke divjadi, temveč se  posveti predvsem zajcu in lisici, se ti zdi obisk tam kjer jih plenijo nekaj deset zelo obetaven. Pa vseeno ni rečeno, da bodo zajci kar mrgoleli pred psi, saj imajo svoje manire povezane z vremenom in verjetno tudi kakšno muhavostjo. To je potrdil tudi ta dan, kljub temu, da smo jih nekaj le videli, ko so psom kazali bele kosmate riti in jo jadrno cvrli na varno. A pojdimo od začetka!

Kljub dolgočasi vožnji smo lahko hvaležni za avtoceste, ki nam omogočajo hitro prispetje v katerikoli konec dežele in tudi poldruga ura skorajda do hrvaške meje hitro mine. Malo bolj zapleteno je potem novincu v  teh krajih najti pot do Dednje vasi, kjer je bil zapovedan zbor pred lokalno picerijo. A stric Google je tudi tu bil v pomoč, čeprav me je povezan z navigacijo hotel kar nekajkrat popeljati po nekakšnih blatnih bližnjicah. Pa se nisem dal in sem ga tako prisilil, da je ponovno izračunal novo pot. Sicer mi je napovedoval prihod skoraj ob pol deseti ure, kar mi je dalo vedet le to, da se on osebno tu še ni sprehajal, tisti indijanci, ki jih je po teh krajih pošiljal s slovito kamero, pa so se po mojem izgubili v kakšni od zidanic na pobočju in so bili temu primerni tudi izračuni.
Ko sem zapeljal na dvorišče picerije, so nekateri že prispeli in pohajali po dvorišču, drugi pa so se prav kmalu pridružili. Pozdravljanje me je ponovno prepričalo, da je najprej Slovenija mala dežela in v drugo, da se lovci radi družijo in vedno povsod najdeš jagre, ki jih že poznaš. Škoda le, da kakor smo že složni v tem druženju nismo še pri resnejših lovskih zadevah. A to ni snov za opis tega dogodka.
Domači kinolog Franc Lipar in predsednik LKD Posavje Branko Tucovič, ki je bil vodja tekme, sta pozdravila prisotne in predstavila sodniški zbor. Jožica Kraševec Metelko, Milan Udovč in Janez Nahtigal so presojali kakšne naravne zasnove so psi pokazali na terenu.
Ko se voziš proti tem krajem, te tam okoli Krškega in potem Brežic pozdravlja sama ravnina. Tu komaj streljaj vstran pa smo se sprehajali po precej gričevnatem terenu, da smo morali kar malo gristi kolena navzgor, za navzdol pa paziti, da se nismo popeljali po zadnji plati. Sicer pa je pokrajina lepo slikovita, grički so posejani z vinogradi in gozdički, zidanice in zaselki na njih pa lepo povezani s potmi, po katerih se je lepo popeljati. V dolinah pa kraljujejo travniki in polja v katerih že na daleč slutiš tisto »tu pa mora biti« najsi bo zajec, lisička ali pa druga divjad. In res je bilo slediti tako srnjad kot videti ritine prašičev, pa tudi zajec in srna sta naši skupini pokazala kako speljujeta v prvi predstavi in pospešujeta v daljavo. Psi pa seveda glasno za njima.
V skupini kateri sem priklopil svojo radovednost so bili zastopani gladki in »huliganski« istrijani, dva postavna a še rosno mlada posavca in mislim da brandel. Te črne goniče med seboj tako težko razločim, da si nikoli ne upam trditi za katero pasmo gre. Pa menda nisem edini.
Dogajanje na terenu je bilo torej raznoliko in zanimivo in kot vsako je imelo tudi svoj konec. Po panoramski vožnji v smeri nasprotni od cilja, smo se le zbrali spet na dvorišču picerije v kateri je potem zasedel sodniški zbor in zbral rezultate ter jih vpisal psom v rodovnike. Uspešni bodo sedaj lahko polnopravno in ne več pod nazivom šolanja gonili divjad. Do tega dne so zajca pognali po sreči, od danes naprej pa po strokovni sposobnosti. Postali so tako rekoč dipl. goniči. Naj jim bo oster nos, lahke tačke in rahlo grlo! In naj se ne izgubijo tako kot sem se na koncu jaz, ko sem lovil ostale na poti v gostilno! Bomo pa drugič kakšnega več na zdravje zvrnili.