Janijeva zahvala

Ko ostaneš brez besed in lahko rečeš le – hvala dragi prijatelji!

…in ta beseda ti potem še dolgo odzvanja v ušesih in globoko preplavi telo prav do zadnjega končiča…in, ko se orosi oko, ko je v grlu cmok… še toliko lepega bi rad na tisti dan povedal prijateljem…

 Odločitev, da se pred leti "reaktiviram" v lovske vrste se je neštetokrat izkazala kot prava, ne samo prava ampak 100% prava. Prvi "koraki" v članstvu zelene bratovščine so se pričeli na začetku devetdesetih v zelo prijetni LD Tomišelj. Že takrat mi zdravje ni najbolj služilo in ker ni nič kazalo na bolje sem se odločil, da članstvo prekinem.

A saj veste. Ko enkrat okusiš čar lova in če je v tebi vsaj malo pravega "jagra" potem te srce venomer vleče nazaj. Nazaj v gozd, nazaj med lovsko tovarišijo. Tako sem se v letu 2008 včlanil v Ižansko lovsko družino. Da smo v teh letih postali tovariši je ta beseda premalo. Postali smo prijatelji, res pravi prijatelji. Lovska "sredina" v katero bi se brez trenutka oklevanja včlanil še stokrat če bi bilo potrebno.

S posebno radostjo s strelsko ekipo tekmujemo v lovskem strelstvu. Streljanje ima v mojem življenju namreč prav posebno mesto. Nikoli mi ni bilo žal ne sobote, ne nedelje, ne kilometrov in ne denarja, le, da sem bil, sem in upam, da bom tudi v bodoče v odlični družbi. Imel sem priložnost spoznati res čudovite ljudi.

Nekoč sem na tem strelskem portalu že napisal, da resnično uživam, ko se takole dobimo na naših lovskih tekmah. Ko ob nedeljah že zgodaj dopoldne zagledaš cel kup lovskih tovarišev strelcev, zavedajoč se, da v nikomur ne vidiš konkurenta, ampak v vsakemu prepoznaš le plemenitega tovariša in odličnega športnika. Eden teh je zagotovo Peter Flis, ki je v mojih očeh za naše preljubo lovsko strelstvo storil ogromno, res ogromno. S Petrom sva se že pred leti spoznala in spoprijateljila in ko je izvedel, da mi novembrska nevihta in ujma res nista prizanesli je stopil v akcijo. Poleg ostalih so mi pri sanaciji najbolj pomagali lovski tovariši moje matične LD. Neizmerno sem hvaležen vsem in vsakemu posebej.

Pred koncem leta ko sva se s Petrom srečala na tekmi je vprašaj: "Te je res zalilo". Prikimal sem mu in že mi izgine izpred oči. Pomešal se je med množico strelcev, a že čez nekaj trenutkov prišel do mene in dejal: "Januarja bo tekma, katere izkupiček bo namenjen tebi! O.K?".

Kmalu za tem je bilo na tem portalu že objavljeno vabilo na dobrodelno tekmo z datumom 25. januar.

Tega dne sta me na tekmo peljala lovska prijatelja Tone in Matjaž. Že zgodaj smo se odpravili proti Lukovici (LD Lukovica je za tekmo odstopila svoje strelišče – možje tisočkrat hvala!!!). Na avtocesti opazim kolega v njegovem kombiju pa polno ozvočenja. (z Borutom sva namreč doga leta sodelovala, ko sem po Sloveniji napovedoval in vodil razne prireditve). Niti v sanjah si nisem mislil, da gre prav na "mojo" tekmo, le Matjaž se mi je malce čudno smehljal. (Kasneje sem videl, da so vsi vse vedeli – razen mene).Pri enem od odcepov v avtu zagledam lovske tovariše naše LD (Zlatko, Janez, Bojan) – Kam pa oni. Pa menda ja ne na tekmo.

Ko smo prispeli mi je kmalu postalo vse jasno. Borut je že "raztovarjal" in postavljal ozvočenje, fantje in dekleta so iz vseh strani prinašali to in ono za nemoten potek tekme. Toni (domači starešina) je imel polne roke dela, prav tako njegovi sotovariši. Stal sem pred vhodom v kočo in nisem mogel verjeti svojim očem. Iz vznožja doline so prihajali strelci kar v koloni. Avto za avtom, avto za avtom. Peter me je potrepljal po ramenu in vprašal: "Jani te kaj zebe?" 
"Tudi če bi bilo -20°C človeka ob takem prizoru pri srcu greje!". – Da, toliko plemenitih lovcev strelcev mi je ponudilo roko pomoči! Za pomoč je Peter s seboj pripeljal tudi strica in hčerko Majo. Oba sta cel dan zunaj na mrazu urejala štartnine in ostalo, zato jima iz srca hvala. Prijateljica Tina je cel dan vodila zapisnike rezultatov, fantje so v "kuhinji" pripravljali specialitete in dobro kapljico, gospe so napekle slaščice…pa saj ni da bi človek govoril – da se ti kar samo smeje ob taki organizaciji.
Dan se je krepko prevesil, ko je šla tekma h koncu in Peter je na koncu poskrbel tudi za prečudovite nagrade sponzorjev (bolje rečeno) prijateljev.

In ko sva v zaključnih govorih hotela oba še veliko povedati v danem primeru (vsaj zase) lahko rečem, da beseda včasih ostane v grlu in kar ne more z jezika in KO OSTANEŠ BREZ BESED IN LAHKO REČEŠ LE – HVALA DRAGI PRIJATELJI!

op. ur.: Izvirni članek in dodatne fotografije si oglejte na: http://www.strelci-lovci.si/