Hvala vam, dobri ljudje!

Dobrodelna tekma za pomoč Janiju

"Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš;
ta svet je lep, če nekoga rad imaš,
če stisneš roko komu, ki ga kaj boli;
ta svet je lep, če si človek do ljudi."
-Tone Pavček

Na začetku je bila samo ideja. Da sem to idejo spravil v stvarnost, sem najprej vprašal Janija, če se z organizacijo tekme sploh strinja. Njegovega odgovora ne bom nikoli v življenju pozabil. Ponižno, proseče, hvaležno. Občutki, strnjeni v nekaj besedah, ki jih bom za vedno nosil v majhnem kotičku srca. Pogled poln strahu in obenem upanja. Zadosten razlog, da sem zavrtel kolesje. Že na tekmi v Velikih Laščah so mi ponudili 2-3 strelišča za izvedbo take tekme brez finančne odškodnine. Iskal sem naprej in želel najti strelišče nekje na sredini naše dežele, da bi imeli strelci za obisk te tekme približno enako dolgo pot iz vseh strani Slovenije.

Ko sem predsedniku Toniju v LD Lukovica preko telefona omenil za kaj gre, je bil odgovor sledeč: "Danes 99,9%, jutri po odobritvi UO sigurno 100%. Za tako plemenito stvar bodo sigurno vsi za."

Hvala vam fantje. Tudi Jok (urednik naše spletne strani) je bil takoj za to.

Ker je Jani potreboval nov kombiniran štedilnik, se je družina Smonkar takoj ponudila, da daruje in dostavi nov štedilnik na tekmo.

Pričel se je lov za glinastimi golobi. Pričel in takoj končal. Oglasil sem se v trgovini Lovec v Grosupljem. Z namemon, da Davorina prepričam v sodelovanje sem začel razlagati zgodbo, a je moj monolog kmalu prekinil s pravo moško besedo: "900 golobov zastonj, ostalo se plača". Ne vem kaj bi še dodal zraven besede "Hvala!"

Naslednji klic je prišel iz LD Kamnik. Na turistični kmetiji Pr' Anžič so nam napekli svež kruh za tekmo. Naravnost iz krušne peči.

Kaj pa mesne dobrote? Take, ki so počasi okrogle in zašpiljene na enem koncu. Kupili smo jih v trgovini KZ Krka. Ker pa Janez Žurga kot vinogradnik ve, da gre vse veliko lažje dol od grla proti trebuhu, če je zalito z dobro dolenjsko kapljico, je pristavil še veliko plastenko te vinske dobrote. In to tistega Âťod steneÂŤ, ki ga pije samo izbrana družba.

Ko je moja žena Jožica slišala, kaj že imamo, je pristavila: "Nekaj sladkega bo tudi zraven!" In v nedeljo sem peljal preko 110 muffinov v Lukovico.

Iz moje zbirke slik sem izbral lep primerek z lovskim motivom, ravno prav velik, da smo se imeli kam podpisati. Ta slika bo krasila Janijevo steno, ko bo imel stanovanje zopet suho in primerno za bivanje. Na strelski strani smo objavili vabilo in zraven članek, kaj še potrebujemo za vrhunsko izpeljano tekmo.

Oglasil se nam je "Forum lov" in Marjan kot predstavnik te ustanove. Z njegovo pomočjo smo dobili še plastični pribor, krožnike in brisačke, ter razno razne priloge. V načrtu je imel to osebno dostaviti na tekmo, a ga je bolezen položila v posteljo. Vsi mu želimo hitro okrevanje.

Milan Šilc je prispeval 20 lepih nagrad, Bojan Križnar karton nabojev. Mladi mizar Andrej Aubreht je izdelal krasno, lepo izrezljano in gravirano stensko uro. Spodaj na slikah se vidi ta lepotica. Zahvaljujemo se mu in mu želimo, da bo do upokojitve lastnik vseh desetih prstov na rokah.

Zahvaliti se moram tudi tonskemu mojstru za ozvočenje. Nekaj dni pred tekmo sem dobil sms sporočilo, da nam ponuja ozvočenje zastonj, ker je Janijev prijatelj. Ni lepo napisati, a ne vem niti njegovega imena, da bi se mu po imensko zahvalil, a nam je prihranil marsikateri korak, ko smo sklicevali serijo za serijo kar preko zvočnikov.

LD Krvavec je pripeljal 5 zabojev glinastih golobov.

Potrebno je bilo zbrati ekipo, ki bo pomagala speljati to tekmo. Vedel sem, da bo LD Lukovica zagotovila nekaj parov pridnih rok domačih lovcev, ki bodo vseskozi prisotni na strelišču in bodo po potrebi priskočili na pomoč. Pri kruhu in kuhi klobas je bil glavni Boštjan. Ko sem svojo srednjo hčerko pobaral, če bi pomagala na dobrodelni tekmi je bil odgovor sledeč: "A tako kot pri Daniju? Jaaa! Samo povej kdaj." Niti prepričevati ali prositi mi je ni bilo treba. Tudi naš dobri prijatelj Vinko, je bil takoj za stvar. Ni pa umanjkal niti moj stric, ki je stalnica na naših tekmah.

Ves čas sem sledil vremenski prognozi za konec tedna. Nič kaj dobro nam ni kazalo. Še zjutraj na dan tekme je na Dolenjskem snežilo. Še dobro, da sem na strelišče pripeljal polno streho snega, ker mi nejeverni Tomaži niso verjeli. Vseeno smo bili odločeni izvesti tekmo, saj slabše kot je bilo prvi dan na Danijevi tekmi ne more biti. Bolj ko smo se bližali Ljubljani, bolj je bilo jasno nebo.

Na Škofljici smo kompletirali osebje delovne ekipe. Tam so se fantje in dekleta založili predvsem s sladkarijami iz bližnje trgovine. Samo svoji trmi se lahko zahvalim, da sem ostal trden in jim nisem iz rok izpulil kakšne šumeče vrečke s priboljški. Abraham mi je namreč svetoval, naj se kot gosenica držim izključno le solate. Slin sem se pa najedel za 14 dni.

Ko smo v Lukovici zapustili avtocesto se je že sramežljivo skozi oblake prebijalo jutranje sonce. Srce mi je veselo bilo, ob misli, da bo dan brez snega in dežja. Porabili smo slabe pol ure, da smo strelišče, prijavo in šank s kuhinjo spravili v stanje pripravljenosti. Ko sem pogled usmeril proti dolini, sem naenkrat zagledal 9 avtomobilov, ki so se pomikali proti parkirnim prostorom pod kočo. Kaj je lahko še lepšega, kot veliko strelcev na dobrodelni tekmi. Ko so vsi ti strelci prikorakali na prijavno mesto jih je naenkrat 23 stalo v vrsti. Časovne omejitve prijave nismo imeli. Omejitev je bila noč. 15 minut do desete dopoldne sem odkljukal prvo odstreljeno serijo. Pri drugem listku mi je postalo vroče. Na kupu je bilo že 21 polnih listkov. Takrat sem vedel, da je vrag vzel šalo.

Sam Bog je postal Tinco na strelišče, ki nam je kar sama ponudila uslugo pri pisanju zadetkov na listek. Tako je ostalo meni samo formiranje naslednjih serij. Ko je serija končala streljanje, je 6 strelcev že čakalo za linijo. Zelo ponosen sem bil, saj včasih ni minilo niti 2 minute od konca do začetka naslednjega streljanja. Branko je v bunkerju krvavi pot potil, da je imel izmetni stroj vedno pripravljen na izlet goloba.

Proti koncu sem prosil Toneta, da nam je odsodil nekaj serij, da sva lahko z Jokom odstrelila svoje prijave. Jaz sem izpolnil normo za finale. Jok pa normo za pripravnika.

Da sem malo popestril finalno serijo, sva s stricem zadaj za strelskimi mesti na balkon brunarice namestila ročni stroj. Prvi strel je bil golob iz bunkerja, drugi pa visoko nad glavami naprej; golob iz balkona za hrbti strelcev.

Pri super veteranih ni bilo potrebno odigrati finalne serije, saj so se tekmovalci lepo razvrstili na prva tri mesta.

Pri veteranih smo za drugo mesto razvrščali po zgrešenih golobih, ker sta oba že zapustila tekmo.

Pri članih je bilo 6 polnih rezultatov. Tukaj se je bil pravi boj, vredno finalne serije. Tudi publika je uživala pri gledanju, saj je veselo navijala. Pri polnem zadetku se je slišalo, "Brrraaavooo!" Pri zgrešenem, "Aaaaaaaaaaaaaaa!"

Prišla je na vrsto zaključna ceremonija. Tukaj so bile dovoljene tudi solze. Ko se je Jani zahvaljeval za organiziran dogodek, je bilo zelo malo prisotnih, ki ne bi potočili solze sreče in sočutja. V naših očeh, je odsevala odločnost, da pomagamo strelcu, ki se je znašel v nezavidljivi situaciji. Vem, da vam ne pomeni veliko (ali pač), če vam strelcem, udeležencem tega tekmovanja rečem: "Ponosen sem na vas!"

Glasno smo namreč razmišljali o 70 tekmovalcih. V najbolj norih sanjah 100. Na koncu smo prešteli 104 prijave! Za Janija smo torej dobrodelno nabrali več denarja kot smo pričakovali in občutki so bili nepopisni. Lahko mirne duše povem, da smo vzeli od skupnega kupčka samo za 8 paketov golobov in za klobase, ki pa so bile že tako ali tako vštete v pristopnino. Pobirali smo samo prostovoljne prispevke za hrano. Za klobase smo dali približno 70€, prostovoljnih prispevkov pa je bilo več kot 200€.

Denarni prispevek je Janiju v roke izročil tudi Peter Slatner. Člani strelskega portala smo se odločili za finančno podporo Janiju v obliki 100€, ki mu jih je izročil Jok.

Tudi to še ni bilo vse. LD Lukovica se je odpovedala vsem zaslužkom pri prodaji pijače v dobrodelen namen.

Sledilo je še žrebanje nagrad med prisotne tekmovalce. Tukaj je tudi Jani pozabil na svoje tegobe. Sledilo je namreč pol ure prešernega nasmeha in glasnega krohota.

Jani! Ob tej priliki se ti zahvaljujem, ker imam to čast v življenju, da imam možnost poznati osebo, ki mi bo večni vzor. Srečen sem da sem pomagal osebi, ki zaseda posebno, najvišje mesto v mojem strelstvu. Dragi prijatelj: vedno lahko računaš na nas!

Sedaj pa še o zadnji sliki. Toliko časa so me moji člani po končani tekmi žicali, da jih popeljem na Trojane, da jim je uspelo. Vsi so se mastili s krofi in kremnimi rezinami, le jaz sem pil nesladkani čaj. Tudi to je lepo življenje, le s prave strani ga je potrebno gledati.

Še več fotografij z mesta doodka si lahko ogledate v članku na http://www.strelci-lovci.si/