Avtor: Janez Adamič
Fotografija: DPLL

Lokostrelstvo in laži o bambijih

Z negiranjem rekreacijske, da, lahko rečemo tudi „športne“ komponente lova se žveči

že tisočkrat prežvečeno prastaro lovsko laž o zimskemu krmljenju „bambijev“ ter zgolj selektivnemu odstrelu „bolnih srnic“ z katerim slovenski lovci že desetletja mažejo oči slovenski javnosti.

In če je kdo res lovec samo zato, ker čuti „sveto potrebo“ po golemu uravnavanju populacij divjadi (brez rekreacijsko športne, estetske funcije ter doživljanja divjih živali v vseh njihovih vedenjskih vzorcih in obnašanju) naj se zamisli, če ne spada bolj k gasilcem. Prastara sredjnjeevropska lovska laž o edino humanem in nebolečem odstrelu divjadi z ognjenim orožjem ima korenine v urbaniziranemu germanskemu prostoru ter je pri nas komplementirana z "slovensko lovsko tradicijo" razpeto nekje med Goringovim 3. rajhom in lovskogojitvenimi bazeni ter samoupravljanjem.

Trop brez zvoncev; v olivno zeleno lovsko obleko iz volnene tkanne odet lovec ima na glavi klobuk z tremi prepletenimi vrvicami, na hrbtu nahrbtnik z otepom sena ter risanico na rami ter gazi globok sneg do jasli kjer izza smrek že željno oprezajo lačne srnice. Taki se bi radi kazali slovenski javnosti. Že pri komentiranju slovenskega lovskega dokumentarca mnogim nepocukrana resnica ni bila všeč.

Neboleč odstrel ter hipna smrt sta srednjeevropska lovska pra-laž, ki ima korenine v germanski industriji orožja ter v odsotnosti velikih plenilcev v germanskemu urbaniziranemu podeželju. Z balistično predimenzioniranim lovskim orožjem opremljenim z odlično optiko se izvaja poseganje v populacije divjadi. Včasih kak pripravnik vpraša ali je kaliber 300 win. mag. dovlj močan za odstel srnjadi...

Dvojna morala ljudi, ki so domačega prašiča - to zaupljivo in inteligentno bitje, ki se jih je mesece dolgo razveselilo vsakič, ko so ji prinesli vedro pomij; sposobni nekega dne na lepem, z žičnato zanko zadrgniti za rilec in prevarano bitje izvleči na mesarsko stojalo ter ji prerezati vrat ter spustiti kri. Ni pa etično usmrtiti nesluteče divje živali z lovsko puščico na zelo podoben način (brez vlečenja na mesarsko stojalo). Dvojna morala ljudi, ki niso nikoli pomislili kako je košuti, ki jo volkovi žrejo pri živemu telesu, kako je ovci ki ji medved prelomi hrbtenico in ji še za življenja prične žreti drobovje, kako je gamsu, ki dneve in tedne dolgo hira okužen z garjami ali slepoto, kako je z avtomobilom zbitemu srnjaku, ki mu je odtrgalo nogo pa umira nekje v grmovju...

Nikoli niso pomislili na osnovne naravne procese in zakonitosti. Trpljenje kot sestavni del razmerja plenilec/plen smo eliminirali. Ne obstaja. Obstaja samo „hipna smrt“, „padec v ognju“ in lovski bog v zelenemu gvantu na lesenemu stolpiču – prostostoječi preži. Hipno smrt povezujemo z "padcem v ognju" kar pa v resnici ne drži. Tudi hipoma padla žival je vedno vsaj še nekaj trenutkov živa, marsikaterega poljskega zajca je potrebno po "padcu" z roko udariti za ušesi da preneha vekati, marsikaka divjad se po padcu tudi čudežno pobere in jo je potrebno iskati z psom krvosledcem. "Padec v ognju" se predstavlja kot sinonim za hipno smrt ter se ga preko filmske produkcije postavlja kot lovsko pravilo, kot nekaj povsem običajnega kar pa v resnici ni. Čemu poda primerjava letnega odstrela velike divjadi in letna evidenca iskanj velike divjadi z psi krvosledci pavšalen, okoli 10% rezultat?

Servilnost organizacijam, ki koketirajo z „zaščitniki živali“ (ki to v resnici niso) se bo nekoč lovstvu vrnilo kot bumerang in ga uničilo pa naj si še tako zatiskamo oči. Najbolj sprevrženo pa je, za dosego svojega cilja oblatiti nekoga drugega z namenom, da bomo mi ostali čimbolj čisti.

Sraka navaja kako velik del lovske javnosti nasprotuje lovu z lokom. Verjetno res. To tudi ni nič čudnega saj so tako Lovec kot glasilo lovske Zveze Slovenije kot tudi vidni predstavniki lovskega izobraževalnega sistema desetletja dolgo predstavljali in izobraževali generacije slovenskih lovcev z vodilom, da je lov z lokom nehumana in krivolovska dejavnost, ki da ji ni mesta v slovenskemu prostoru. (Kot anekdoto naj napišem, da je letos poleti v mojo hišo vstopil mlajši uslužbenec lokalnega komunalnega podjetja in želel odčitati števec za vodo. Slučajno je opazil lok s katerim sem ravno mislil opraviti trening. Na široko je razprl oči in dejal:“Oooo, glej ga raubšica!“ Za trenutek sem bil šokiran, nato pa sem pomislil, da je bolje, da pomirljivo odreagiram in nisem zahteval njegovega šefa,itd. Na koncu se je izkazalo da je fant pripravnik v eni od LD na Dolenjskem. Že lovskega zelenca so ga starejši lovski kolegi in slovenski lovski izobraževalni sistem podučili o nevarnosti in zahrbtnosti loka, tega tihega orožja, ki ga uporabljajo samo lovski kriminalci.)

Slučajno sem gospodar Ribiške družine, ki upravlja z reko Ljubljanico od zapornic na Roški c. (Gruberjev prekop pod Golovcem) ter od zapornic na Ambroževemu trgu (Ljubljanica) do sotočja Ljubljanice z reko Savo. V predelu, ki je izvzet iz lovne površine (znotraj Ljubljanske obvoznice) živi na stotine alohtonih nutrij, ki prosperirajo ob suplementaremu krmljenje prebivalcev Fužin in Štepanjskega naselja. Nutrije so znane po spodkopavanju brežin in vprašanje je, kako dobro je to na vodotoku, ki teče skozi mesto...

Letos poleti je prijatelj iz gostih brežin Gruberjevega prekopa pri ribolovu splašil divjo svinjo z osmimi mladiči ter srno z mladičem, tako da je Srakino sprenevedanje o „urbani divjadi“ milo rečeno – najmanj – ignorantsko! Sicer so lokalni upravljlci lovišča prejeli izredno odločbo za poseg v populacijo divjih prašičev (katerih se bojijo lokalni prebivalci in sprehajalci psov) tudi za to območje, vendar je vprašanje koliko je smotrno streljati z risanico dobesedno 10 m od naseljenih objektov! (O tem kot je videti nihče preveč resno ne razmišlja...)

Problema nutrij znotraj mesta se ni še nihče lotil in ne verjamem, da se ga kdo sploh bo v bližnji prihodnosti. Prognoziram, da lovu z lokom v slovenskemu prostoru ne bo uspelo, saj je za njegovo uvedbo potrebna osebna izpostavitev nekaterih vidnih predstavnikov strok, ki se ukvarjajo z upravljanjem z divjimi živalmi, za to pa je potrebno imeti poleg dveh dobro razvitih spolnih žlez med nogami tudi dobršno mero domišljije, ter razumevanje kaj je lovstvo in kaj je lov in kaj njune naloge v 21. st. sploh so; tega pa v slovenskemu germansko okostenelemu lovskemu močvirju močno primanjkuje.

Še naprej se bo farbalo javnost z starimi lovskimi pra-lažmi in se ji prilizovalo. Po drugi liniji se bo uvajala privatizacija lova, nikoli pa se ne bo reklo bobu - bob temveč se bosta še naprej med seboj tepli struji „gojiteljev“ ter vehementnih "strokovnjakov", ki znajo prepisovati samo iz nemške knjige. Začaran krog ljudi, ki jim je pogosto funkcija v „slovenskemu lovstvu“ kompenzacija za neuspeh v zasebnemu življenju. Siamske bojne ribice križane z napihujočimi se žabami v premajhnemu ribniku. Pot v pekel je menda tlakovana z dobrimi nameni in menda se je najbolj potrebno bati ljudi, ki nikdar ne podvomijo v pravilnost svojih odločitev.

Lov z lokom je bil že neštetokrat empirično dokazan kot sprejemljiva oblika lova z določeni pomanjkljivostmi (manj uplenjene divjadi, ker se ji je potrebno bolj približati) pa tudi prednosti (varna, nemoteča oblika lova). Empirični dokazi pa ne bodo za nobeno stvar nikoli dovolj. Glavni so populizmi in politika. 100X ponovljena laž postane resnica in ravno to se je v slovenskemu prostoru zgodilo z lovom z lokom. 20+ let negiranja te oblike lova skozi "Lovca" in razne "Slovenske novice" je obrodilo sadove. Resnica o lovu z lokom pa to ni. Žal. Pa se jo lahko še 100x ponovi in 1000X prefarba

Nekoliko žalostno je le to, da smo na koncu, brez pušk, lokov, sulic in psov; vsi le lovci. Nasprotniki lova in "zaščitniki živali" (med katerimi je tudi velika večina takoimenovane javnosti, ki se sicer svojemu hot dogu in zrezku katerega je za njih ubil nekdo drug, da so oni lahko čisti; ne mislijo odpovedati) so proti VSEM oblikam lova.

Janez Adamič