Novi predsednik LZS

Ob koncu in novem začetku

Včeraj, 15. decembra 2015 so delegati v Celju volili novo postavo Slovenske lovske organizacije. V nasprotju s pričakovanji nekaterih je močno zmagal dosedanji podpredsednik LZS, mag. Lado Bradač. Pred volitvami se nisem želel mešati v golaž, sedaj pa si dovolim malo pokomentirati.

Ob izvolitvi nove ekipe razmišljamo tudi o delu pretekle. Res je, da se vsi akterji ob zadnjih volitvah ne bodo zamenjali in da bodo nekateri bolj ali manj uspešno pa tudi neuspešno nadaljevali kar pač počno, a vseeno.

Srečko Feliks Krope je bil ob začetku mandata postavljen pred zahteve nekaterih, da čim prej uredi organizacijo in njene akte na način, da bodo ustrezali zapovedim zakona, predvsem zakona o društvih, ki je in še vedno zahteva neposredno odločanje članic zveze o pomembnih zadevah organizacije. To mu do konca mandata, pravzaprav obeh, ni uspelo. Poraz po njegovi logiki, da štejejo uspehi in ne zgolj nameni. Pa je res čisto tako?

Lahko enostavno obtožimo Srečka za to dejstvo? Najlažje. Mogoče res nosi del krivde, a nedvomno večino krivde nosimo mi, lovci posamezniki. Ker nam stanje, kakršno je, očitno ustreza. Ker smo premalo aktivni, da bi videli možnosti, ki bi se nam odprle, če bi zakonodajo upoštevali. Nekaj nas je med množico 22 tisočev in več bilo, ki smo in še vedno opozarjamo na to pomanjkljivost, a prej ko slej vsi sprevidijo, da z glavo skozi zid pač ne gre. In kaj oziroma kdo so ta zid?

Nekateri bi vztrajanju na starem rekli tradicija. Jaz temu pravim, da ni nujno, da so stare stvari dobre in jih ne popravljamo dokler se ne polomijo, saj z novim pogledom in načinom lahko kaj tudi bolje naredimo. S premislekom seveda.

In premislek mi je ves čas govoril, da se poleg vsega drugega lahko zgodi, da bo nekdo po sodni poti spodbijal vse akte, ki jih je organizacija sprejela dokler ne uredi organizacije po črki zakona. A nekateri možje so se raje lotili reševanja Status Quo pozicije in z dodatnimi akti in postopki obdržali delegatski sistem, ki je trdno zasidran v naši organizaciji preko območnih zvez, ZLD-jev. Tako so OZUL-e, ki naj bi povezovali družine glede upravljanja z divjadjo porinili bolj ob stran in marsikateri lovec še danes ni dovolj seznanjen kaj se tam dogaja. Ostali so le domena sestankov gospodarjev družin ali njihovih pooblaščencev. Kot taki pa so tudi pod vplivom določenih notranjih lobijev.

Vse pa se vrti okoli ZLD-jev, ki še danes po črki zakona sploh niso lovske organizacije, temveč le društveno združenje lovskih družin. LZS pa jih je sprejela kot usposobljene članice, katerim podeljuje izpeljavo marsikatere dejavnosti, za katere je pooblaščena s strani države.

Pa je to slabo? Pravzaprav v nekaterih ozirih niti ne. A to le po zaslugi tistih marljivih posameznikov, ki so kljub tem notranjim neurejenostim z dušo in voljo ter obilico znanja prispevali k raznim dejavnostim, ki so gonilo naše organizacije.

In tu moramo pred magistrom Kropetom in vodstvi nekaterih ZLDjev sneti klobuk z glave! Čeprav verjamem, da bi v drugačni zgodbi bil še bolj uspešen, je Krope tudi sedaj uspel premakniti marsikatero komisijo in marsikaterega člana tako v UO LZS kot tudi na samem terenu, da so ustvarili dejavnosti, ki so nam lahko v ponos.

Kdorkoli se je lotil kakšne od teh dejavnosti ali jih vsaj pobližje sledil, je tako v njem kot nekaterih drugih članih ožjega vodstva vedno našel podporo in spodbudo. Marsikateri projekt je bil zamišljen in tudi realiziran. Ni šlo vedno vsem vse gladko in tudi kakšno poleno se je valilo pod nogami, a tisto ponavadi s strani tistih, ki jih razen pri drveh ni bilo videti.

Pa se sedaj ozrem še malo po teh »drvarjih«. Starodavnih drvarjih, ki so že na začetku te zgodbe, pa še kakšnega pol mandata prej, krčevito branili svoje stolčke na ZLD-jih kot odskočno stopničko v vrh organizacije. Ker naj bi to z dolgoletnim članstvom ali pa obrabljenimi komolci zaslužili. Nekateri tudi zaradi prijateljskih vezi in pričakovanega izteka jeseni življenja. Srečko jih je v nekem pogovoru poimenoval za »sedeče bike«. A teh indijancev kar ni mogel postaviti na svoje mesto, zato sem jaz tudi svojo to vsebinsko zamero do njega opustil.

Nekateri smo bolj nestrpne narave in želimo hitra prilagajanja prihajajočim spremembam. Tudi čas od nas to zahteva. Nekateri pa kar sedijo in mislijo, da se kolesa časa vrtijo z isto hitrostjo kot pred pol stoletja in več. Žal ni več tako. In ravno to bežanje časa upam, da bo spremenilo odnos vsaj tiste populacije lovcev, ki še imajo voljo delovanja tudi izven svoje LD, v raznih komisijah ali pa kot posamezniki na projektih, ki se tičejo lovstva in narave. Tako bomo, če že nismo uspeli takrat pred leti prilagoditve zakonskim zahtevam, vsaj uspeli vnesti aktivnost v te naša združenja in druženja in čim več dobrega postoriti.

Kako pa se je vse to zrcalilo na aktualnih volitvah oziroma v času pred njimi?

Vedno je zanimivo spremljati, čeprav bolj od strani, kaj se takrat dogaja. Ponekod se krepko kreše in bori, trka z rogovi in meče polena pod noge v nuji, da se posameznike ali onemogoči ali pa pripelje na stolček. Ponekod so zadeve že tako umirjene tudi v smislu že zelene mlake, da se le vodilne žabe lahko povzpnejo na lokvanj od katerega je moč skočiti višje. Nekje pa in to me je razveselilo, so se bivši nasprotniki bili sposobni dogovoriti, da prenehajo s prepiri, poiščejo skupno pot in se skupaj potrudijo zanjo.

Seveda se ob sklepanju kompromisov in dogovorov postavljajo tudi kakšni pogoji, ki jih je po volitvah potrebno izpolniti. In ne dvomim, da bo sedaj tudi tako. Diplomacija je boljša kot spopad!

Ne morem vedeti, me pa zanima kako bi ves ta predvolilni in volilni čas izgledal, ko bi imele lovske družine možnost direktnih volitev, ko ne bi bilo poprejšnjega lobiranja po področjih, ko bi se že v vsaki lovski družini lovci sami informirali in odločali katerega kandidata naj njihov predstavnik podpre. Mislim, da ne bi bilo slabo, da bi lovci dobili vsaj občutek, da lahko vplivajo na delovanje lastne organizacije in nedvomno bi postali bolj aktivni, ne pa tako pasivni kot smo večinoma sedaj.

Tu pa, če že ne bo mogel spremeniti, novi predsednik Lado Bradač prizna in poudari, da je lovska družina osnovni gradnik naše lovske organizacije. Jaz mu želim srečno roko pri izbiri ožjih sodelavcev in članov komisij in uspešno delo v začrtani smeri, saj je edini od kandidatov vsaj pri meni osebno vzbujal upanje v to. Glede na izrazit rezultat očitno ne samo pri meni.

Na koncu ne morem mimo nečesa, kar me je na terenu vedno motilo in kar sem zaznal tudi v teh časih. Komentarje lovcev posameznikov o določenih članih vrha organizacije.

Ti komentarji se gibljejo od poniglavih obrekovanj do nekoliko bolj realnih očitkov. Kar se tiče očitkov z osnovo, vedno pravim, da so to dokazljive reči in da ima vsak od nas ne pravico, temveč dolžnost na te nepravilnosti pokazati na za to primernem mestu, da se sprožijo postopki. Seveda bo modra oseba ob tem pretehtala pozitivno in negativno plat te odločitve. P a ne zase, temveč za organizacijo, prosim!

Kar se tiče obrekovalcev, bi kdo zamahnil z roko in odvrnil, da je brez veze. Žal ni. Jeziki marsikaj podro. Kdor kaj dlje tlači to našo zemljico, je že doživel kaj takega. Da nekdo nekoga obrekuje, ker je recimo policist, gozdar ali še prej grobar in da zato ni primeren za vodstvo naše organizacije je kratkomalo paglavsko. Tudi barva lovske uniforme nekaterim ni pogodu. A ko vse te povprašaš po kakšni konkretni zadevi, problemu lovstva, rešitvi, se običajno debata zaključi. Zakaj to opisujem? Ker imam občutek, da tega v tej volilni »kampanji« ni manjkalo.

Zato pa modrim in razsodnim lovskim tovarišicam in tovarišem, ki boste vodili še naprej našo organizacijo želim srečno delo z nami, za nas in predvsem za našo divjad.

Tistim, ki ste prispevali dobro in se sedaj umikate, hvala za prispevek in veliko lovskih užitkov!

Onim, ki so jim ljubše zdrahe brez osnove, pa željo, da čim prej najdejo kakšen dober balinarski klub v bližini.

Dober pogled vsem skupaj!