Ko se še heca ne prepozna več

Stanje, ko je nemogoče čisto mogoče

Za 1. april, »dan norcev«, kot Slovenci popularno poimenujemo dan, ko se malo pošalimo z bližnjimi, sem na tem mestu objavil članek z »novico« povzeto po objavi našega člana Srake na forumu. Ministrstvo naj bi namreč oznanilo moratorij na lov z malo izjemo lova na divjega prašiča in fazana. Precej huda domneva in predvsem neverjetna v času delovanja parlamentarne demokracije, kjer vsi postopki zahtevajo določen čas.
Vseeno pa je bilo na ta članek kar nekaj odzivov prej pa še dokaj spraševanj ali gre res le za šalo. Na uredništvo smo v dneh po prvem aprilu dobili celo nekaj pozivov, naj objavimo demanti ali pa članek kar umaknemo.
Kljub dejstvu, da je bil pod člankom jasno zapisan datum, kar sicer ni običajno, je šala kot neprijetna novica zadela dobršen del lovcev, kar so mi potrdili tudi znanci in prijatelji iz različnih lovskih družin. Postala je nekakšen pokazatelj stanja v naši družbi in lovski javnosti.

Zato se mi porajajo vprašanja ali je lovska populacija res tako naivna, da vsako novinarsko raco sprejema kot gotovo dejstvo? Mislim, da niti ne. Verjetno je problem globlji in predvsem mnogo bolj zaskrbljujoč. In za povrhu mislim, da tiči tudi v razmerah naše lovske organizacije.
Del »odgovornosti« lahko pripišemo splošnemu družbenemu stanju, ki je danes milo rečeno konfuzen. Ob pogledu na vse pred časom še povsem neverjetne gospodarske in politične avanture, ki nam jih pripravlja okravatena oblast in denarna elita je razumljiva nezmožnost preprostega človeka slediti vsem zapletenim frazam s katerimi nas namenoma »jako učeno« zasipajo. Pa vendar se še vedno večina čuti »sposobna« slediti dogajanjem in vneto politizira in sipa modre rešitve.
Dobršen del vzrokov za nasedanje takim neverjetnim šalam pa pripisujem pomanjkanju samozavesti našega lovstva. Prave samozavesti mislim. Tiste s temelji v delovanju, dobremu odnosu v javnosti, pravilnih odločitvah in ukrepih in predvsem zdravem odnosu v organizaciji. Poziranja na lepih fotografijah po mojem še niso dovolj. Pozivanja k enotnosti na ukaz, verjetno danes tudi ne vlivajo dobrih občutkov vsem članom in ne prinesejo zaupanja. Netenje spopadov z ostalimi, ki jih zanima narava zagotovo tudi ne. In če ni dobrih temeljev na katerih samozavest lahko sloni, ostane samo še napihnjenost.

So potem ti odzivi na članek pogojeni z nekim občutkom, da le nismo tako lepi kot se kažemo, niti tako dobri, kot si lažemo? Z neko v globini tlečo bojaznijo, da se nam kaj tako neljubega čisto lahko zgodi? In najhujši je občutek, da je vse to lahko še čisto res.

In zna biti, da se sploh ne motim...