Pogreb od pogreba

Ko pogreb izkaže bedo stanovske organizacije

Žal sta se ravno v tem jesenskem času prijetnih lovskih druženj zgodila vsaj dva dogodka, ki na najbolj boleč način izkazujeta globoko vkoreninjeno hipokrizijo slovenskih lovskih funkcionarjev. Iz pietete do svojcev pokojnikov imen ne bom pisal, nedvomno pa boste lovci samo prepoznali dogodke.

Naša preljuba organizacija z kakor komu ljubimi funkcionarji na čelu nam polaga na vest obvezno podpisovanje lovskega etičnega kodeksa. Vodstvo pristojnega razsodišča se celo goreče trudi zagotoviti izraz pokornosti pred tem aktom od vseh Slovenskih lovcev in vneto išče sezname, da izbrska tiste, ki tega še niso storili ali tega ne žele storiti. Odpor do sprevračanja moralnega vodila v kazenska določila ni osamljen, še sploh ker ta prizadevanja koristijo sprenevedanju vodstva lovske organizacije za trkanje po prsih pred javnostjo. Gre tako lepo skupaj s pravljicami o krmljenju divjadi in streljanju samo bolnih srnic, ki po novem menda celo prenašajo strašanske bolezni na ljudi, kot je bilo nedavno slišati lovskega funkcionarja v nekem prispevku na televiziji.

Kako vse to velja samo za podložnike, za kar nas očitno imajo, se je žalostno izkazalo v zadnjih dneh.

V prvem primeru, ki ga imam v mislih, se je vodstvo lovske družine odločilo svojemu pokojnemu lovcu, ki je končal v tragičnih okoliščinah, odreči črno zastavo na lovskem domu. To so sicer že izobesili a nato s soglasno odločitvijo sneli pod izgovorom da so želeli ohraniti dobro ime vseh slovenskih lovcev. Po njihovem mnenju naj bi z zastavo izražali podporo pokojniku in tako metali slabo luč na celotno slovensko zeleno bratovščino. Le pokojnikov brat mu je izrazil lovsko čast in pred odprtim grobom dvignil smrekovo vejico v zadnji pozdrav.

Res ne vem na kakšen način črna zastava v pozdrav pokojniku izraža podporo njegovim izven lovskim dejanjem, kakršnakoli že so bila. Pokojnik je do konca bil član lovske druščine in kot takega, menda celo zelo marljivega bi morali tudi pospremiti in pozdraviti na poti v večna lovišča.

Ljudem se hude stvari dogajajo. Življenje danes je vedno bolj kruto in nas peha tudi v brezizhodne situacije iz katerih nekateri ne najdejo izhoda. Družina ali samo vodstvo, ki se od svojega člana ni sposobna dostojno posloviti, temveč ji uspe iz tega narediti še zaplet, ne bi smela imeti opravka z ljudmi!

Drugi primer se je dogajal pred očmi še večjega števila očividcev in se je dotikal samega vrha Slovenske lovske organizacije. Dolgoletnega celo mednarodno priznanega in uveljavljenega lovskega funkcionarja izvoljenci »naših« delegatov, ki vodijo lovsko organizacijo, po pričevanjih prisotnih lovcev, menda niso bili sposobni pospremiti na lovsko dostojen način. Ali se lahko ob tem izgovorijo, da jih je presenetilo? Ne verjamem. Vedno zagovarjajoč taisti že omenjeni etični kodeks, ki vsebuje tudi potek lovskega pogreba in celo posebej izdano brošuro v ta namen, bi morali prvi spoštovati. Ta pogreb bi moral biti na najvišjem možnem lovsko organizacijskem in estetskem nivoju. Pa je menda bila udeležba lovcev povsem neorganizirana z nepotrebnimi zapleti in v posmeh organizaciji. Eden na pogrebu prisotnih funkcionarjev je situacijo lepo opisal z besedami »Pogreb od pogreba!«. Če se vedno bolj izkazuje, da lovski funkcionarji vse prevečkat izkazujejo nespoštovanje do svojih članov, se vsaj do pokojnikov ne bi smeli obnašati nespoštljivo in brezbrižno! Vsaj tiste malo časa, kolikor traja sloves od dolgoletnih lovskih Tovarišev bi se lahko potrudili.

In taki bodo meni diktirali, da mora biti lovski klobuk zgolj in samo iz kunčje dlake!