Na radiu o noveli zakona o divjadi in lovstvu
11. junija 2007 je na nacionalnem radiu v oddaji Studio ob 17. pod uredništvom Sandija Freliha in vodstvom Jernejke Drolec potekala diskusija o spremembah,
ki se na področju pravne ureditve lovstva obetajo z novelo zakona o divjadi in lovstvu.
Studio ob 17h
11. junija 2007 je na nacionalnem radiu v oddaji Studio ob 17. pod uredništvom Sandija Freliha in vodstvom Jernejke Drolec potekala diskusija o spremembah, ki se na področju pravne ureditve lovstva obetajo z novelo zakona o divjadi in lovstvu.
Po poslušanju oddaje so morali vsakomur, ki mu je kaj do dobrobiti divjadi ostati grenki priokusi v ustih. Oddaja je izgledala kot prepir osnovnošolčkov, kateri si bo odtrgal večji kos pogače iz rok obubožane matere. Na koncu je bilo jasno, da je na same živali mislila pravzaprav le voditeljica in to tudi jasno povedala z zaključnim stavkom:
»Škoda le, da v zvezi s tem ničesar ne morejo povedati živali!«.
Na eni strani mize je sedel zastopnik ministrstva in argumentirano pojasnjeval zakaj do sprememb prihaja in kakšen je pravni red na tem področju. Poleg njega je taisti pravni red zagovarjal Bogdan Mahne kot predstavnik lovcev, a kaj več od njega lovci nismo dobili. Njegovi odgovori so bili mlačna protiutež ognjevitim napadom Inke Stritar in Cveta Župančiča kot predstavnikov lobija nekaj sto lastnikov privatnih gozdov iz druge strani omizja. Kermavnar iz Zavoda za gozdove pa se naslovne teme v svojem govorjenju niti ni dotikal.
Pri tej diskusiji je bilo za lovce in ljudi ki jim je mar narave in prostoživečih živali najbolj moteče dvoje. Zagovarjanje neustavnih pobud in zahtev in mlačno nasprotovanje tem zahtevam.
Poznamo zahteve dobrih stotih lastnikov gozdov, kar je nujno poudariti, da ne bi mislili, da gre za 300.000 lastnikov, ki imajo v Sloveniji povprečno po 2,5 hektarja zemljišč, in to v treh kosih. Gre za dobrih sto lastnikov (pravzaprav za okrog 200 članov Združenja lastnikov gozdov in lovskih upravičencev), ki so po t.i. tranzicijski zgodbi postali veleposestniki.
Vsi lastniki imajo pravico, celo prednostno pri včlanitvi v lovske družine. Če nekdo reče, da državna divjad nima kaj iskati na njeni lastnini, kaj potem reče šele za ljudi? To pelje v ograje, ki bodo ljudem preprečevale sprehode v gozdove, nabiranje gozdnih sadežev, rekreacijsko, športno in naravoslovno udejstvovanje. In ne nazadnje tudi širše lovsko udejstvovanje!
Stritarjeva sicer trdi da so take izpeljave natolcevanje, kajti zakon o gozdovih v petem členu pove, da je prost prehod po vseh zemljiščih. A kako zaupati ljudem, ki se pri svojih opravičevanju svojih zahtev sklicujejo na določilo nekega zakona, po drugi strani pa s svojim zahtevki kršijo določila ustave in pri svojih prizadevanjih jasno in glasno razkrivajo namene zaslužkov.
Lovci vemo, da pri gospodarjenju z divjadjo ni zaslužkov, če se držimo načela, da se odvzeto vrača v naravo, če se želi spoštovati načela trajnostne rabe naravnih virov in se tako želi ohraniti zeleno glavnico! Služiti na divjadi pomeni divjad tudi uničevati!
Četudi Stritarjeva odgovarja da gre za natolcevanje, si sistema, ko veleposestniki razpolagajo z gozdovi, ljudje pa jim morajo plačevali za uporabo ne morem razlagati drugače kot fevdalnega.
Divjad mora biti državna lastnina predvsem zato, ker je varovanje okolja in divjadi prepomembno, da bi ga prepuščali v roke ozkih interesnih skupin. Lovska organizacija pa mora ostati množična in naravovarstveno usmerjena, in omogočiti množično vključevanje ljudi v skrb za prostoživeče živali in njihove habitate.
Na koncu se še vprašam, če ni mlačen odziv Mahne Bogdana pravzaprav pogojen z njegovim lastništvom večjih površin gozdov in določenih namenov in je zavzeta drža le nujna farsa za vzdrževanje Status Quo v lovski organizaciji in zavlačevanje do novih volitev in drugačnega vodstva, ki bi v prvi vrsti svojega delovanja moralo videti dobrobit prostoživečih živali. Odgovor na to vprašanje bo upam prišel v sledečih mesecih, za marsikaj pozno, a srčno upam, da ne prepozno.
| Povzetek oddaje: |
|
Čeprav je zakon ZDLOV začel veljati šele v začetku leta 2004, in čeprav bi v skladu z zakonom vlada morala v nekaj mesecih sprejeti uredbo o koncesiji za upravljanje z lovišči, le ta meni, da bi se s podelitvijo 20 letnih koncesij povečal konflikt med pravicami koncesionarjev, t.j. dosedanjimi upravljavci lovišč in pričakovanji lastnikov gozdov in tudi zato spreminja veljaven zakon. To je tudi ena od novosti, ki buri duhove. Poleg tega je predvidena tudi sprememba glede delitve koncesijske dajatve, katera bo sedaj v 50% deležu pripadala tudi lokalnim skupnostim. Nekaj novosti je predvidenih tudi na področju sokolarjenja, polharjenja in lova z lokom v oborah. Voditeljica je uvodoma pravilno ugotovila da pravzaprav ne gre le za vprašanje lovstva, temveč predvsem komu bo oblast dodelila večje pravice in omogočila večje možnosti zaslužka. Gostje na oddaji so bili: * Andrej Drašler, generalni direktor direktorata za gozdarstvo, lovstvo in ribištvo na kmetijskem ministrstvu * Bogdan Mahne, predsednik LZS * Inka Stritar, predsednica združenja lastnikov gozdov in lovskih upravičencev * Andrej Kermavnar v.d. direktorja zavoda za gozdove RS * Cveto Župančič predsednik odbora za gozdarstvo in lovstvo pri kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije Bogdan Mahne je uvodoma ugotavljal, da se ustvarja napačne predstave o lovstvu zaradi premalo znanja na strani javnosti. Andrej Drašler je že na začetku poudaril, da lovstvo že dolgo ni vezano le na pravico in izvajanje lova, ampak vsebuje vedno več elementov, ki so povezani z varovanjem okolja Na vprašanje voditeljice je pritrdil, da bo tako ostalo tudi v prihodnje! Po trditvi voditeljice, da je del lova tudi trofejni lov, kjer pravzaprav ne gre za nič drugega kot pridobitno gospodarsko dejavnost, so poslušalci lahko slišali posnetek govora predsednika društva za pravice živali, kateri je jasno poudaril, da za njih tako lov kot tudi živinoreja in ubijanje živali niso sprejemljivi. Po ugotovitvi, da je bil zakon iz leta 1976 takrat najmodernejši in je zagotavljal biodiverziteto in da je te zgodbe očitno konec in poleg tega tudi s sedanjim zakonom da ni nihče zadovoljen, je bilo na g. Drašlerja naslovljeno vprašanje, kakšne spremembe pripravljajo na ministrstvu in ali bodo potem tudi različni predstavniki interesnih skupin zadovoljni? Drašler: Ministrstvo pripravlja spremembe predvsem zaradi očitkov ustavnega sodišča, ki je naložilo zakonodajalcu določene spremembe. Voditeljica: Katere so? Drašler: - Omejitev trajanje prednostne pravice dosedanjim upravljavcem lovišč pri podelitvi koncesije le na prvo podelitev. - Namenitev dela koncesnine lokalni skupnosti. - Hkrati pa smo izkoristili odpiranje zakona za določene spremembe kot uskladitev z drugimi predpisi s področja ohranitve narave, veterine in orožja. - Dodali smo tudi določene dopolnitve potrebne za učinkovitejše izvajanje samega zakona. - Uskladitev sankcioniranja in glob na novo plačilno valuto. Diskusija se je nadaljevala o vrstnem redu pri izbiri koncesionarjev! Mahne je poudaril, da ustavna odločitev ne temelji samo na vprašanju kako in kdaj se bodo podelile koncesije. Temeljno vprašanje je bilo, kdo lahko in kje izvaja lov. Stališče LZS je, da naj se zakon dopolni in spremeni le in zgolj v tistih delih, ko ustavna odločba to od zakonodajalca zahteva. Glede podelitve koncesije pa lovci spoštujemo pravni red in sprejemamo presojo ustavnega sodišča in se strinjamo da imamo prednost pri prvi podelitvi, da pa se enakopravno kot ostali zainteresirani vključimo glede nadaljnjih podelitev. Na vprašanje voditeljice o spremembi trajanja prve koncesije oz. skrajšanja obdobja iz 10 na 20 let Mahne zagotavlja, da v lovski zvezi Slovenije niso sodelovali pri nobenih usklajevanjih, kar se tega tiče. Mnenje LZS je, da je ta doba ustrezna. Menijo, da tu ni potrebno spreminjati zakona. Drašler seznani ostale, da so koncesijske dobe v drugih državah diametralno različne. Od 3 let na eni strani pa do 20 let drugje. Ministrstvo je predlagalo 10 letno dobo, ker je usklajeno s trajanjem dolgoročnih strateških načrtov in je predlagalo kompromisno rešitev. Cveto Župančič, predstavnik kmetijsko gozdarske zbornice je povedal, da so že pri pripravljanju sedaj veljavnega zakona predlagali 5 letno obdobje, je pa za nas sprejemljivo tudi 10 letno obdobje. Kar se tiče deleža 50% koncesnine za lokalno skupnost je njihovo stališče, da naj bi lokalna skupnost dobila več, glede na to, da naj bi ta skupnost potem ta sredstva tudi vlagala nazaj v gozdove, se pravi v ta lovišča. Gozdarska zbornica se še vedno ni odpovedala tega, da naj bi bila divjad last lastnikov gozdov. Težijo k temu, da naj bi lastnik kot odškodnino za to, da divjad obremenjuje njegovo okolje v vsakem primeru nekaj dobil. Inka Stritar, predsednica Združenja lastnikov gozdov in lovskih upravičencev ki šteje okrog 200 članov, na dejstvo in izrek ustavnega sodišča, ki je reklo »divjad je last države«, pravi, da je divjad po evropskih pravilih ali pa v večini evropskih dežel, »res nulius«, t. j. nikogaršnja lastnina. Da za to divjad ne more država v gozdu privatnega lastnika imeti garni hotel. Divjad je nikogaršnja lastnina, zemljišče je pa njihovo! Tako da ima urejen lov Avstrija, Nemčija, Francija, in tako smo ga imeli do 1945/46, ko so bili gozdovi odvzeti, tudi mi. Več kot 80% gozdov je vrnjenih in pričakujejo, da se jim bo tudi lov vrnil. Na trditev voditeljice, da v tem vidijo verjetno predvsem gospodarsko korist Stritarjeva odgovori: »To je nesporno! Po članku avtorja - kmetijsko gozdarske zbornice iz aprila, je nujna sprememba lovskega zakona, ker je lov pomembna gospodarska dejavnost. Meni je vseeno, če ima nekdo lov za šport, ampak lastnik pa mora nekaj od tega imeti.« Mahne je izrazil absolutno spoštovanje stališč g. Stritarjeve, kajti tudi sam je lastnik in posestnik večje površine gozdov in jo v tem smislu popolnoma razume. Toda, mi živimo v Republiki Sloveniji. Ta ima svoje predpise in smo jih dolžni spoštovati. To kako in na kakšen način se ureja lovska pravica, je samostojna pravica države Slovenije. In ta je v svojo ustavo zapisala, da je lastnina opredeljena v 33. členu, toda ustavno sodišče je že v letu 1995, 96 napisalo, da je v skladu s 67 členom ustave treba upoštevati, da v primerih, ko gre za naravna bogastva, je možna omejitev te lastnine. To pomeni, da lastnik zemljišč mora dopustiti lov na svojem zemljišču. Župančič je podal informacije pridobljene s strani LZS, ki kažejo 2,5 mio € prihodka iz naslova mesa in 700.000 € iz naslova turizma, to da ni tako majhna številka, da bi lahko rekli da je za zanemariti. Mahne je na to odvrnil, da se ta denar po prejšnjem zakonu iz leta 1976 in tudi sedaj vrne v celoti v zagotavljanje pogojev za normalno gospodarjenje z divjadjo. Drašler je na izvajanja Stritarjeve in Župančiča poudaril, da je ministrstvo pri svojem delu dolžno upoštevati pravni red republike Slovenije vključno z odločbami ustavnega sodišča in da je »lovska pravica samostojna pravica, ki ni vezana na pravice na zemljišču!«. Kermavnar je govoril predvsem o kazalcih populacij in učinkih na okolje in pritiskih javnosti, ki dejansko z dejavnostjo lovstva nima nič, a zaradi njih da lovske organizacije marsikje načrtov odvzema ne morejo realizirati. Ob vprašanju povračanja škod po divjadi je Župančič govoril, da »gremo že 15 let v kapitalizem. Imamo vsak dan nekaj 100 več bogatašev in nekaj 100 več revežev. In na konec koncev je tako, da tisti bogataši bodo običajno lovci. In zakaj bi ti bogataši imeli lov zastonj, na drugi strani pa kmet ne dobi tudi škode ne plačane, dostikrat? Te koncesije, to je čisto premajhen denar. Lovske družine bi morale plačevati bistveno večjo koncesijo lokalnim skupnostim, ali lastniku direktno. Na eni strani imamo direktorja Istrabenza, ki je lovec, bogataš tak da ne vemo koliko ima denarja, lov ima pa zastonj, na drugi strani pa en kmet, ki ne ve če bo po letu 2013 še dobil subvencijo. Tukaj pa je sedaj en dodaten vir dohodka, ki bi mu še zagotavljal, da bi on tisto svojo ubogo kmetijo še obdelal, pokosil itd.« Tudi Stritarjeva je podobno izvajala: »Zakaj ne bi kmet ali kdorkoli, lastnik tega zemljišča nekaj dodatno zaslužil? Za mene je to, kako je lov sedaj urejen popolnoma socialistično. Ne upošteva se zasebne lastnine in lastnik nima od tega nič. To je ne glede kako je danes zakonodaja urejena, ampak tako kot je g. Drašler rekel, lahko pa se stvari sistemsko spremenijo. In morale se bodo! Lov bo dobil svojo ceno, lov ni voda in kruh in tisti ki bo imel denar ga bo pač izvajal, ali pa se z njim veselil. Lastniku pa mora nekaj prinesti.« Voditeljica: »Škoda le, da v zvezi s tem ničesar ne morejo povedati živali!«. |