Ukinjanje LPN

Pobuda za ukinitev državnih lovišč

Vlada vzdržuje spletno stran z rubriko Vladi predlagam. Tja je prispela tudi pobuda za ukinitev državnih lovišč. Vzroke za predlog pobudnik navaja v pretežno finančni vlogi teh lovišč v katerih izvajajo lov premožni državljani in v večji meri tujci. Zanimivo pa je nadaljevanje predloga, ki pravzaprav pokaže kam pes taco moli. Naj bi se namreč ta lovišča dodelilo skupinam državljanov, ki se združujejo v društva.

Ko se zgodba razpleta spoznavamo že davno javno znane resnice, koliko je v teh loviščih dejanskega raziskovanja in koliko trženja lova na trofeje. Večini lovcev je poznano, da so v nekaterih loviščih v nekakšen lovni najem oddana kar določena področja, kjer se potem v praksi vedno ne upoštevajo posebne naloge, ki jih Lovišča s posebnimi nameni (LPN) imajo.

Zakaj je do take situacije prišlo tičijo vzroki nekaj v zgodovini teh lovišč, ki so bila primarno ustanovljena za lov predstavnikov politične elite preteklega sistema, v novem sistemu pa pomnimo zgodbo prvih direktorjev teh lovišč prav tako iz najvišjih novih političnih elit s klasično zgodbo izčrpavanja in izkoriščanja, pa tudi sedanje naveze so predvsem iz kroga premožnejših državljanov in lovcev iz tujine.

Za vse te ljudi so ta lovišča zanimiva predvsem zaradi bogatega trofejnega lova, za katerega plačujejo in tako omogočajo preživetje teh državnih lovišč, katere upravlja Zavod za gozdove (ZGS). Le ta je v ta način prisiljen, saj država ne zagotavlja sredstev za opravljanje javnih funkcij, torej raziskovalnih nalog, čemur naj bi ta lovišča bila prvotno namenjena od sprejetja zakona leta 2004. Tako so raziskovalci dostikrat zavrnjeni pri namenu opravljanja svojih raziskovalnih nalog, ker so zaposleni obremenjeni z vodenjem lovskih gostov in izvajanjem trofejnega lova.

Ker so z delovanjem teh lovišč nezadovoljni praktično vsi razen trofejnih premožnih lovcev, se pojavljajo zamisli po njihovi ukinitvi, pri čem pa vsak pristavlja svoj piskrček. Magnati bi radi svoja privatna lovišča, lovske družine, ki mejijo na ta lovišča, vidijo možnost pridobitve novih, ponekod pa tudi v preteklosti odvzetih področij, določene skupine zemljiških lastnikov želijo področja za trženje lovnega turizma, le na ohranjanje raziskovalne naloge malokdo pomisli.

Tudi na ministrstvu možnosti ukinitve državnih lovišč ne zanikajo. Ob tem minister Židan pojasni, da v nasprotju z ribogojnicami Zavoda za ribištvo, v teh LPN ne vidi, da bi skrbeli za javni interes ohranjanja narodnega bogastva. Seveda ne, ko pa je v prvi vrsti profit od trofejnega lova. Politika in družbeno dogajanje je torej ta lovišča pripeljalo tako daleč, da namena iz svojega imena ne opravičujejo več.

Država, ki bi ji za naravno bogastvo bilo mar, bi upravljanje takih lovišč prepustila univerzitetnim ustanovam in njihovo dejavnost ustrezno financirala. Tu bi bila primerna priložnost za sodelovanje z Lovsko zvezo Slovenije, katera sedaj s temi lovišči nima dobrih odnosov. Menda od takrat, ko je z zakonom izgubila dve lovišči, ki sta prešli v upravljanje Zavoda za gozdove. Od takrat ji manjka lovišč v katerih bi vedrili in oblačili najvišji lovski funkcionarji.

V primeru vzorne lovske organiziranosti in vzornega upravljanja lovišč s posebnimi nameni bi imeli na področju Slovenije odlične raziskovalne možnosti in s tem priliko čim boljših spoznanj in za populacije divjadi najustreznejše načine upravljanja. Združiti bi morali torej biološko stroko in trajnostno rabo naravnih virov v okviru varovanja narave. Državno prelaganje skrbi na pleča drugih in pohlep po denarju in krvavih trofejah tu ne nakazujeta rešitve.

Bomo to vzorno situacijo kdaj dočakali? Jo je v situaciji trenutne organiziranosti lovstva in družbenega stanja v državi sploh realno pričakovati?

Problematiko državnih lovišč je lepo opisala tudi Tatjana Pihlar v Dnevnikovem objektivu.