Podtikanje krivde pod predpražnik drugega

Lovci pa že nismo te barabe!

Za svojevrstno čestitko ob prihodu novega leta so poskrbeli v LD Pivka, kjer so preko upravnega odbora izrazili svojevrsten protest ob zaključku projekta Slowolf. Povod pisanja pa je bila ugotovitev, da volkulja Tonka ni bila ubita, temveč je končala svojo pot junija 2013 pod kolesi avtomobila. V LD Pivka so bili prizadeti, kot pišejo, ob navedbi v poročilu skupine Slowolf, da »naj bi domnevno končala pod strelom brezvestnega lovca«. Že uvod pisanja UO Pivka nakazuje na ne ravno prijazen odnos do raziskovalne skupine, čeprav ga zavijajo v sicer vljudne fraze. O osebnih vtisih na eni in drugi strani ne morem soditi, se pa v takih primerih rad spustim preverjati tiste navedbe, za katere obstajajo viri.
V tem primeru je to bilo sporočilo za medije z dne 21. septembra 2012. Edini odstavek, ki opisuje sum na način smrti volkulje je sledeči:
»Pred nekaj dnevi je ovratnica poslala signal, da se je Tonka nehala premikati. Sedaj je bila v okolici Pivke najdena njena ovratnica, ki je bila očitno prerezana in odvržena. Sumi se, da je bila volkulja nezakonito ubita. Primera se je že lotila kriminalistična policija, trenutno preiskava še poteka.«
Nikjer v sporočilu ni bilo zapisano, da je bila volkulja ustreljena, še manj, da naj bi to storili lovci! Ob najdeni ovratnici in sledeh na njej pa je treba raziskovalcem priznati pravico, da posumijo in prijavijo sum na nečedno dejanje.
Res je, da so mediji pograbili sporočilo in so ponekod celo novinarji, v večini pa komentatorji pod članki namigovali na krivolov s strani lovcev. Temu se zaradi mnenja, ki ga ima o nas določen del javnosti, ni čuditi. A to mnenje soustvarjamo tudi lovci sami. In ko zapišemo obtožbo, katero ni moč dokazati, s tem le pljuvamo v lastno skledo, oziroma v tem primeru LD Pivka pljuva v skledo vseh Slovenskih lovcev! Res me zanima, kako so Pivški lovci prepoznali v omenjeni izjavi, da je »jasno kazala  na lovce, ki naj bi se iz nizkotnih razlogov spustili na nivo, ki ni v skladu z znanostjo in sodobnim pogledom na predatorske vrste.« Naj se še tako trudim, meni tega ne uspe prebrati.
Mi pa uspe posumiti na nekaj drugega. Namreč, da odnos lovcev do velikih zveri  še zdaleč ni tak, kot ga želimo v javnosti prikazati. Ne bom presojal kolikšen je ta delež proti zverem nastrojenih lovcev, a tudi pred kratkim najdeno novo okostje volka s telemetrično ovratnico v globeli pri Logatcu v družbi okostij psov in divjadi ne daje dobrega občutka.
Tudi sam osebno sem imel na obrobju Menišije »čast« slišati srdite obtožbe na enega od članov skupine Slowolf. Ko sem se naredil nevednega in sem želel slišati kaj več o tem kaj ga ta »serje« (dobeseden citat), je bila edina obtožba, »da ima volke čez«. Kaj drugega dotični ni bil sposoben razložiti. Če temu prištejem še slišane zgodbe na področju, kjer je volk doma, si ustvarim mnenje, ki ni dobro. Tu se strinjam s pisanjem iz Pivke, da »so med lovci tudi še posamezniki , ki bi ravnali po starih prepričanjih in streljali na volka ne glede na druge čase in druge predpise.« A se strinjam tudi z naslednjim njihovim člankom, da »nekorektno prenagljeno obtoževanje prav pri takih rodi neželeno nasprotno reakcijo, ...«. Te reakcije po mojem mnenju ne bodo doživeli s strani znanstvenikov iz projekta Slowolf, zagotovo pa iz strani tistih drugih, ki komaj čakajo na napake lovcev. Ali bo šlo v tem primeru za »naravovarstvenike« v narekovajih, kot jih zapišejo v Pivki, prave naravovarstvenike ali le za slabo osveščeno javnost, pravzaprav niti ni pomembno. Bolj pomembno se mi zdi, da se v maniri, ki si jo je pred časom privoščil mag. Krope v uvodniku Lovca na račun vegancev, sedaj tu drugi privoščijo tlačiti v isti koš z negativno konotacijo še naravovarstvenike. Teh predragi lovci je med javnostjo mnogo več kot jih je v naših lovskih vrstah. To upam staviti. Razglašanje za nekaj še ne zagotavlja, da to tudi si. Zato se raje potrudimo, da to res postanemo in ne mijavkamo, ko nam nekdo stopi na rep!