Kultura dialoga
Pogrom nad lovci ali kultura dialoga
Vsak, ki kaj spremlja dnevno časopisje in druge medije je seznanjen z nasprotovanji, ki jih doživlja slovensko lovstvo. Nečemu nasprotovati in se prizadevati za spremembo ali ukinitev je popolnoma legitimno dejanje, ki ga v demokratičnih ureditvah dopuščamo in ga je potrebno tudi spoštovati. Kar pri teh prizadevanjih moti, je nivo komunikacije, ki ga ubirajo nekateri nasprotniki lova. Izhajam pa iz replik Viktorja Luskovca in Blanke Prezelj.
Lovstvo je iz nedavne preteklosti podedovalo slab sloves oboroženih pijancev, »ki se na poti iz gostilne skozi gozd vračajo domov«. Koliko je ta pretekli sloves upravičen in koliko je bil različen od slovesa, ki ga lovci uživajo recimo v Nemčiji, ni namen mojega pisanja. Dejstvo pa je, da danes nima prav nobene osnove, kar zagotavlja tudi ena najmodernejših lovskih in orožnih zakonodaj, in konec koncev tudi prometna, pa tudi na spremembe v družbi nasploh ni pozabiti.
Seveda pa se v vsaki družbeni skupini najde tudi osebe, ki se gibljejo na izstopajoči marginali. Tako na vrhu statističnega povprečja kot tudi na dnu. In tudi v primeru nasprotujočih skupin lovci – nasprotniki lova ni izjeme. Težava in potreba po odzivu pa nastane, ko pripadniki takih obrobij v imenu povprečja nastopajo v javnosti.
Spoštujem prizadevanja nasprotnikov lova, ko so ta izražena na kulturen način in temeljijo ali na obče preverjenih dejstvih, ali pa vsaj na načinu življenja ali izraženi ideji. Veganci oz. vegetarijanci in tisti, katerih vest nasprotuje ubijanju živih bitij, so zame polnopravni sogovorniki pri razsojanju lov da ali lov ne in na kakšen način. Vendar v družbi niso sami in njihovo mnenje bo enostavno rečeno upoštevano v javnosti in posledično v politiki in zakonodaji le do mere, ki izraža njihovo prisotnost v družbi. Ali figurativno rečeno, 20 posameznikov ne more vsiliti volje državi z dvema milijonoma prebivalcev. A kljub vsemu ima teh 20 posameznikov polno pravico do svojega glasu.
Kakšen je ta glas pa je bistveno vprašanje tega razglabljanja. Način, na kakšen je izražen in argumenti, ki jih podaja, oblikujejo verodostojnost tega glasu. Resda smo dandanašnji pod vplivom rumenih medijev izpostavljeni pompoznosti in pretiravanju, a praznina za zvenečimi besedami se prej ko slej pokaže. Še posebej, če so zlagane!
V času svojega izpostavljanja v medijih in blogih sem prišel v stik z nekaj akterji s te scene. Najprej bi izpostavil pevko in borko za živalske pravice Jadranko Juras. Za razliko od marsikaterega lovskega tovariša to gospodično zelo cenim. In verjamem, da kdor pozorno brez predsodkov prebere njeno pisanje ali posluša izjave in jih ne povezuje z izjavami drugih oseb, mora priznati njeno srčnost in premišljenost. Na zelo podobnem mestu je pri meni tudi Tomaž Jančar iz DOPPS-a. To sedaj ne pomeni, da se v celoti strinjam z njunimi stališči. Vsekakor pa sta to dve dokaj vplivni osebi s katerimi se da konstruktivno pogovarjati o problemu.
Ne morem pa ceniti izjav marsikaterega drugega, ki se pojavlja na sceni in uporablja »argumente«, ki ne držijo.
Izpostavil bi odziv Viktorja Luskovca in Blanke Prezelj na moje pisanje v Dnevnikovem Objektivu. Pa brez skrbi, ne gre tu za osebno užaljenost in obračunavanje, to sem pri svoji sivi bradi že zdavnaj prebolel. Gre bolj za opozarjanje na zaskrbljujoč pojav zamegljevanja in potvarjanja dejstev, ki zna na koncu škoditi ravno živalim, za katere vsi trdimo, da nas zanje skrbi.
Običajna praksa obračunavanja z »nasprotnikom« se v Viktorjevem primeru začne z osebnim etiketiranjem. Lovcu, katerega osebno ne pozna, pripiše »slo po pobijanju divjih živali« in da njegov »odziv zvečine temelji na gostilniških predstavah lovske bratovščine« in se potoži, da je s tem strokovna razprava dejansko onemogočena. Za konec naj bi me še »morda razbesnelo dejstvo da drugod po svetu človek lahko živi v sožitju z divjimi živalmi, brez nepotrebnega pobijanja «. Blanka pa je prepričana, da se zavzemam »za nadaljnje pobijanje ogroženih vrst živali«.
Gre za lepa primer etiketiranja s katerim se o »napadenemu« subjektu pri bralcu vgradi občutek, da gre za krvoločnega opitega barbara s katerim ni možna debata. Da bolj zaleže, se poudari »strokovna razprava«, čeprav o nobenem od treh prispevkov ne moremo reči, da gre za strokovne, se pa s tem nasprotnika iz večje višine vrže še globlje na tla. Ti njuni »argumente« seveda ne držijo in so krepko privlečeni za lase. A tudi to ni namen tega prispevka.
Poleg nivoja kulture dialoga ali recimo temu monologov na nasprotnih straneh, bi se obregnil ob poudarjanje in zanikanje strokovnosti. Le ta se, kolikor se ne motim, goji predvsem v strokovnih krogih. Čeprav me Luskovec samovoljno poimenuje za literarnega kritika, se moram temu tako podeljenemu "strokovnemu nazivu« javno odreči, saj moja spoštovana profesorica ni nikoli izrazila nekega pretiranega navdušenja nad mojim znanjem s tega področja, pa tudi kasneje me ni zaneslo v te vode. Podobno velja tudi za profesorico biologije, a me je kasnejša pot zanesla na to področje in zahtevala osvojitev vsaj osnov biologije divjadi. Pa s tem še nisem vse znalec, zato po svojih močeh sledim strokovnim objavam in zaupam presoji strokovnjakov, ki se s tem ukvarjajo tako na biotehnični fakulteti kot na Zavodu za gozdove kot tudi na pristojnem ministrstvu. Nisem pristaš zahtev, da bi lovci sami določali upravljanje z divjadjo, kot je trend pri nekaterih v lovski organizaciji, pač pa naj po mojem mnenju to opravijo neodvisni strokovni krogi. A v teh krogih omenjenih piscev ne najdem, čeprav se sklicujeta na strokovnost. Le čigavo? Njuno?
Zelo tudi dvomim, da bi bila tam cenjena že z nepoznavanjem raziskav o številčnosti medveda pri nas, ki ga pripisujeta le preštevanju ob polni luni. Kako prikladno se sliši navajanje te polne lune, kot da so tisti, ki štejejo, tudi za luno. Pa bo to le zato, da se ob vidljivosti, ki jo ta zagotavlja, ob istem času na čim več različnih krajih prešteje osebke medvedje populacije. To, da se je ob pomoči pripadnikov lovske tovarišije pobiralo tudi medvedje iztrebke za potrebe neinvazivne genetske raziskave, pisca seveda verjetno kar namenoma izpustita ali pa se nista sposobna informirati na javno dostopnih spletnih straneh medvedjega projekta Biotehnične fakultete.
A da se obrnem še na ostalo občestvo ostalih nasprotnikov lova. Ubirajo tendenciozno »obveščanje« in ne prepoznajo, da že zaradi značilnosti Slovenske družbe nimajo večjega upanja za uspeh. S takim ravnanjem lahko zadostijo le potešitvi svojega ega. Seveda pri somišljenikih dosežejo odobravanje in podporo, a prepričanih ni potrebno prepričevati, povzdignjen glas pa tudi prej ko slej postane hripav in neupoštevan.
Tudi med lovci je precejšnje število tistih, ki nasprotujejo npr. odstrelu volka in se ne strinjajo s pobudo predstavniki lastne organizacije za širitev lovnih vrst. Že to, da so to lovci in da neke vrste živali v tem času ne želijo pleniti, pomeni, da imajo za to tehten vzrok, nekaj kar jih je argumentirano prepričalo v to. Če bi bili res krvoločni morilci, bi se prepirali, kdo bo uplenil zadnjega, ne pa podpisovali peticije proti vivisekciji, nehumanem transportu živali ipd. Ker vedno bolj prevladuje vera v trajnostno rabo naravnih virov, se še kako zavedajo, da je treba vse te vrste živali ohraniti tudi zanamcem. In to ne le v živalskih vrtovih! Vendar trajnostne rabe in ohranjanja ne moremo omejiti le na nekaj vrst divjadi, temveč tudi na okolje in ostale uporabnike okolja. Nihče od nasprotnikov lova ne pove, da bi ukinitev lova trenutno prispevala k izrednemu povečanju rastlinojede divjadi, posledično pa k opustošenju okolja, saj bi se morali prehraniti. Volka, ki bi to presežno število reduciral lahko vabimo v Ljubljansko ali Mariborsko predmestje, a ni lisica in se vabilu ne bo odzval. Opustošenju gozda in polj bi sledila lakota teh živali (lahko se vprašamo tudi o ljudeh z obzirom na uničena polja) in množični pogini zaradi lakote in bolezni. Ja, super plan dragi nasprotniki lova!
Ko bi ne bilo teh zastrašujočih posledic, bi bil prvi, ki bi privolil v ustavitev lova, pa naj se izkaže katera predvidevanja so prava. O miroljubnem božanju medvedov in srn na Kongresnem trgu v Ljubljani pošteno dvomim.
Kar me pri nasprotnikih lova moti je tudi dejstvo, da se dokaj njih zavzema tudi za neodgovorno izpuščene potepuške domače živali predvsem pse in mačke. Z mnenjem, da so sestavni del narave in da imajo pravico prosto živeti. Kakšen vpliv imajo na druge vrste jim je postranskega pomena. Premalokrat ali nikoli ne vidijo posledic lova spuščenih psov, ki brez strahu pred človekom trgajo divjad kjer zver ne bi bila prisotna. Tudi njihova gostota krepko presega gostoto istega površja v naravnem okolju. Konec koncev skrunijo tudi naravno genetsko pestrost v naravi in ne nazadnje povzročajo dobršen del škod, ki se jih potem pripiše divjim živalim in tako ustvari nepotrebne konflikte z lastniki teh živali. Mačjelovke opravljajo lepo delo s svojo skrbjo, a poskrbijo, da se mačke tudi sterilizira in se tako onemogoči nadaljnje širjenje. Spoštujejo njihovo življenje na način, da ne bodo ogrožale drugega.
Na tem temelju bi bilo dobro izhajati pri nadaljnjih prizadevanjih obeh strani, ne pa na pošiljanju žensk in otrok med lovce (http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-slovenska-kronika/174244177) , ki izvajajo lov, da se umetno ustvari vtis ogroženosti in potem dela halo v medijih. Taka dejanja bo potrebno v bodoče v prid resnice jasno izpostaviti, da bodo do veljave prišli pošteni argumentirani nameni, ne pa s sponzorskim denarjem podprto delovanje, ki ga je potrebno »hraniti« z aferami za promocijo blagovne znamke.
Glede na vedno večje število angažiranih na obeh straneh in na vedno večji odprtosti medijev do teh problematik verjamem, da se bodo razburkane umazane vode počasi izčistile in bomo videli kaj ostane v bistri. A k bistritvi moramo tudi sami malo prispevati. Na svoji in nasprotni strani reke!