Iskanje pujsa

Bom še jaz napisal eno prigodo iz zadnjega tedna.

Prašič streljan na čakanju, s kalibrom 9,3. Na nastrelu je obrnil, po sledeh na snegu ugotovimo, da mu teče kri tudi iz rilca, sklepamo na pljuča in da bo kmalu ležal. Za vsak slučaj vseeno pokličemo mladega vodnika prav tako mladega hanoveranca, ki še ni iskal prašičev. Iskat gre zjutraj, pri -8 stopinjah. Pes je imel kar nekaj težav, ker je kri zmrznjena in ima malo vonja, krvi pa je hitro skoraj zmanjkalo.

Po dveh kilometrih še nezgoda, ta ki je streljal pade in se poškoduje, na sledi pa ni skoraj nič več krvi, na vsakih nekaj metrov se kaj malega vidi na snegu. Prašič je očitno slabo zadet, ni več upanja, da bo ležal mrtev. Pokličemo drugega vodnika, z dvema brak jazbečarjema, so uigrana in izkušena ekipa, če ga bo kdo našel, bodo oni trije. Vemo, da iščemo živega prašiča zato dva lovca pošljemo zapirat. Nadaljujemo iskanje, kjer je hanoveranec nehal. Išče s psom na jermenu, psička pa išče prosto, oba pa imata GPS. Po slabem kilometru se psička oglasi v gostem, spusti še psa, vendar je bil lažen alarm, našla sta ležišče, vendar prašiča že dolgo ni več tam, je šel naprej. Spet psa na jermen in gremo naprej. Ko prečkamo potok kličeta lovca ki sta zapirala, da sta našla takšno sled, kot ji sledimo, da sicer ni krvi je pa sigurno ta pujs. In da gre ven iz območja, ki sta ga zapirala, zato bosta onadva odšla, ker ni smisla tam čakati. Tako ostaneva z vodnikom sama, on hodi spredaj s psom na jermenu, meni, ki hodim zadaj, da GPS sprejemnik, da spremljam gibanje psičke, ki išče prosto in je odšla naprej. Iščemo dalje in približujemo se goščavi, kjer sem teden dni nazaj dvignil lanščaka, točno vem kje je ležal. Ravno razlagam to vodniku, ko se točno tam psička že oglasi, spustiva še psa. Hitiva tja, vendar sva prepozna, prašič je skočil ven in se oddaljuje, psa pa za njim. Točno tam, kjer sta prej onadva štanatala. Gledava GPS, gonja gre vedno dalje, 500m stran lajata na mestu. Hitiva v tisto smer čez globoke jarke in goščave je tistih 500m hudičevo daleč. Po polovici razdalje se ločiva, jaz grem za sledjo po negu, vodnik naravnost proti laježu. Prebijam se skozi goščavo in čez dva jarka, vedno bliže laježu. Ko sem kakih 50m stran je pred mano globok, strm jatrek, na drugi streni je zelo gosto in tam psa oblajujeta prašiča, kar pa samo slišim. Opazim vodnika, ki je že čez jarek, blizu dogajanja s pripravljeno puško. Odločim se ostati tam kjer sem in paziti če bo prašič skušal čez jarek. Ostalo prepustim vodniku, saj je bolj izkušen v teh situacijah, Potiho se plazi bliže, da ga pujs, ki je skoncentriran na pse, nebi opazil. Kmalu strelja, vendar lajež ne poneha, "si ga" zavpijem, "še hodi" se glasi odgovor. Ničesar več ne vidim, vodnik je izginil v goščavi kjer je lajež, čez čas opazim premik, nekaj temnega, razločim prašiča v goščavi, malo se je premaknil vendar ne zbeži, okrog njega se ne vidi nič. Ne streljam, ker ne vem kje sta psa in kje vodnik. Čez par trenutkov ga ne vidim več in kmalu spet poči. "Leži!" se glasi vodnikov vzklik. Od nastrela smo 4,5km zračne linije!

Malo daljši opis sem napisal z namenom, da spobudim vse, da se splača in da je naša dolžnost vztrajati in iskati, tudi če izgleda, da je divjad zelo malo ranjena. V opisanem primeru je bil sneg in se je vsako najmanjšo kapljico krvi dalo videti, če bi bilo kopno, bi komaj našli kaj krvi. Toda psi to najdejo, izkušeni krvosledci sledijo, kadar vedo da je divjad ranjena in potrebno jim je zaupati, četudi dvomimo. Na sliki se vidi, kako je bil zadet prašič in da bi od te rane sigurno po dolgem času poginil, zato bi bilo zelo neodgovorno opustiti iskanje.