POSLEDNJI
Kot že tolikokrat tega novembra zjutraj, zazvoni budilka.
Motril je greben in ga vzrl. Prijatelj ga je cel dan klical, skrbelo ga je, kod hodi, a telefon je zvonil v prazno...
Kot že tolikokrat tega novembra zjutraj, zazvoni budilka. Vstane in posedi na robu postelje, bolščeč v temo. Obleče se in stopi pred ogledalo. Kakor vsako jutro v njem uzre starca, utujenega od življenja, in prav to ga je utrudilo, da si želi le nehanje...
Iz omare vzame etui s karabinom, saj ga ne daje več ven, saj je cele dneve v Gori. Čas gamsovega prska je in to ga je kot vsako leto do sedaj uročilo, da dan za dnem lazi po skalovju iščoč starega kozla, ki se mu prikazuje v sanjah. Kako živo si ga predstavlja, osivelega starca z močnimi roglji. Predstavlja si ga kakor zlatoroga na skali, kako se bodeta nekoč srečala .
Zunaj je mraz in dve pedi čez noč na novo zapadlega snega obetajo dober lov. Zopet v Goro, kakor vedno. Bi rekel, da vse gamse pozna, da ve za vsako kozo s kozličem, za vsakega kozla, a čuti, da je nekje on, do sedaj vedno skrit, skrajno previden, ki so ga leta izkušenj postarala, ki bolje ve kdo je lovec, kot lovec sam! Pot je strma in potne srage na čelu zopet govorijo v prid temu, da bo treba shujšati. A fant se ne meni zato, hiti v Goro, da bode na grebenu še s temo, da bo pričakal trop v upanju, da je danes zraven.
Počasi se svita in pod seboj opazi gorskega škrata, planinskega zajca, ki se norčavo igra. Izgleda kakor, da se veseli novozapadlega snega, da mu je bistvo igra. Fantu po dolgem času prikrade nasmeh na ustnice, čeprav grenak, a vendar. Vedno bolj se dani in fant vedno bolj pozorno motri okolico. V daljavi sliši, da se je sprožilo kamenje. Znak, da se je trop premaknil. Šest koza s kozliči, trije lanski, dve dvoletni kozici in zadnje čase je zraven starejši kozel, a vendar premlad, da bi si ga želel. Dvesto metrov pod seboj opazi vodnico, starka z osivelo glavo, šteje krepkih petnajst let, a še vedno vodi močnega kozliča in vodi tudi trop, ki ga s svojimi izkušnjami nezmotljivo pelje po stečinah usode. Ona je garant, da v Gori ostanejo, da ne izginejo, da bodejo njegovi vnuki imeli možnost opazovati to čudovito divjad, simbol Slovenskega lovstva, s strani lovcev z Gore že prav malikovano in čaščeno.
Trop se je počasi pomikal po grebenu, se pasel, kozliči so se brez skrbno igrali in tudi lanski so se jim pridružili. Fanta je zmotilo, da kozla ni zraven, saj se je vse dni držal tropa in ga za trenutek ni zapustil. Ga je kak mlajši speljal, da ga sedaj goni po Gori, ga je kak drug lovec srečal in uplenil, to ne, to bi vedel, kaj pa če... Tega si ni upal niti pomisliti, da je morda njega starejši od tropa pregnal. Samo, kje je. Zlil se je s skalovjem na katerem je ležal, tudi dihati si ni upal, da se ne bi izdal. Motril je greben in ga vzrl. Ni mogel verjeti, verjeti očem, da je do sanjal, da je prav tak kot si ga je predstavljal. Siv po celem telesu, že kar belo je deloval, močni in visoki roglji, glavo je nosil povešeno. Skozi daljnogled je videl izraz njegovega obraza, utrujeno mu je deloval. Izmučen od let življenja, izmučen od ljubezni in tudi če se danes nebi srečala bi bil to zanj zagotovo zadnji prsk. Karabin je imel na oprtniku in ga je previdno stisnil k rami, kar žal mu je bilo, da sta se že srečala, da izživlja svoje sanje, da bode čez nekaj trenutkov vsega konec. Hladnokrvno kot vedno je združil svoje oko, prek križa streljnega daljnogleda s srcem divjadi. Starec se ustavi in se ozre v Goro. Fantu se je zazdelo, da kozel ve, da bo čez delček sekunde zapisan večnosti, ve, da je prišel čas slovesa, slovesa z Goro, ki mu je bila dom. Kjer se je pod varstvom mame brez skrbno igral kot kozlič in potem z leti postajal gospodar Gore. V gamsovih očeh je videl dostojanstvo, ponos in spokojnost, kakor, da gams ve, kdo je njegova usoda. Mlad fant s počenim srcem. Zdelo se je, kot, da je vesel, da je to prav on.
Rezek pok je zadonel prek skalovja, starec se je stresel in pokleknil, za trenutek še dvignil glavo in obležal. Trop je odskočil in se ustavil, se oziral za starcem, le vodnica je zrla proti fantu, kot bi vedela, kaj je bilo...
Prižgal je cigareto in globoko potegnil. Ni mu bilo žal za storjeno, le žal mu je bilo, da je že konec, konec sanj... Po ozki, deloma zaledeneli polici se je začel spuščati do gamsa. Pod njim, sto metrski prepad. Zavedal se je nevarnosti, ki zahrbtno preži, preži na naslednjega. Postal je pred kozlom, mu zataknil ruševo vejico v gobček, drugo orosil s srčno krvjo in si jo zataknil na desno stran klobuka. Izkazal je živali spoštovanje, jo pogladil po osiveli glavi in občudoval močne roglje. Krepko prek 110 pik si je mislil in kar smejalo se mu je ob misli na nevoščljivost, ki bo žrla lovske »tovariše«, ko ga bo prinesel v dolino. Poklical je prijatelja in mu povedal, da se je končno srečal z gamsom iz sanj, da je pravi, star sedemnajst let. Povedal mu je še, da se bo oglasil, da pride prvo k njemu, da še sam vidi, da ni blodil, ko je razlagal sanje. Sčistil je gamsa in si ga povezal na oprtnik.
Počasi se je začel vračati po ozki polici, še za skoraj trideset kilogramov težji, pa če ravno jih je sam imel krepko čez sto. Da bi ga sedaj videla miljena deklica, kakšen »kerlc« je, ne bi se ga mogla odreči. Ta misel mu je privabila solzo v oko, da ga je v srcu zopet zapeklo in, da se je spomnil kako bi lahko bilo lepo... Ustavil se je in se vzrl nazaj na mesto, kjer je stal gams. Trenutek nepazljivosti in zgodilo se je! Pod težo se je utrgalo kamenje, fant je izgubil ravnotežje in namesto, da bi kriknil mu je na obrazu prvič po dolgem času zaigral nasmeh, brez grenkobe! Končno je dočakal usodo in došla ga je tam, kjer si je vedno želel, došla ga je na lovu in to ne na navadnem, na lovu, kjer sta se srečali dve usodi in sedaj združili v eno.
Prijatelj ga je cel dan klical, skrbelo ga je, kod hodi, a telefon je zvonil v prazno...