Po krvni sledi za jelenom

Noč ki je s svojo tišino prekrila revirje, je bila svetla in mrzla, saj je termometer že ob 21 uri kazal –8 stopinj C. Zato me je kar skrbelo kdaj bova z Dikom sploh lahko zjutraj začela, saj njegov občutljivi smrček kljub želji in naprezanju zamrznjene sledi ne more prepoznati. In res, ob 6 uri zjutraj je bila temperatura 11 stopinj pod ničlo. Pokličem Tomaža in mu sporočim, da pred deseto uro zjutraj nima smisla iskati in se tako lahko za dve uri udeleži delovne akcije, sam pa da bom poklical še prijatelja, ki bo najverjetneje z veseljem potek iskanja zabeležil z kamero in fotografskim aparatom. Rečeno storjeno in prijatelj ZR7 je nekaj minut po klicu že brzel proti notranjski. Ker se je jelen podal proti meji z loviščem ZGS sva z lovcem Jakcem poklicala še direktorja omenjenega lovišča in povedala, da bomo najverjetneje po sledi prestopili mejo in naj o tem obvesti revirnega čuvaja, kar je tudi storil in zelena luč za pričetek iskanja se je prižgala.

Medtem, ko smo čakali le še na tople sončne žarke, ki naj bi Diku olajšali delo, pa zazvoni Jakčev telefon in lovski tovariš hiti sporočati, da je našel jelena, ki se čudno obnaša in sploh ne beži. Seveda nam je bilo jasno za katerega jelena gre in smo se oddahnili, Jaka pa v svojega malega vsemogočnega Pando in pohitet jelena rešit muk, saj lovec ki je novico sporočil ni bil oborožen in tako ni mogel ukrepati sam.

Zgodba bi se tukaj lahko zaključila, vendar se ni, saj Tomaž sploh še ni vedel, da je že postal tudi uplenitelj, mi pa mu tudi nismo povedali in smo vseeno odšli na dogovorjeno mesto, da nam Tomaž pokaže nastrel. In res, sonce je sicer že grelo, vendar na nekaterih mestih je bila še ostra slana, ko mi je Tomaž kazal kje je stal jelen, kje je stal on in kam je jelen pobrisal po strelu. Dik seveda tudi ni mogel vedeti, da jelen med tem že rešen muk leži in je z največjo vnemo iskal oprijemljivo sled. Bolj me je Tomaž prepričeval, da je jelen odšel proti vodi, bolj se Dik ni strinjal z njim in je vztrajno vlekel proti gostem grmovju in popolnoma v drugo smer, tako da je Tomaž najverjetneje izgubil vero vanj. Tudi sam nisem vedel, kje jelen leži, vendar svojemu kosmatemu prijatelju popolnoma zaupam in sem ga lepo sledil. Vedel pa sem, da bo pes, ko bo zaznal vonj do pred nekaj minut še živega jelena dal znak z laježem in me tako prosil, naj ga sprčim, ker bo sam lažje nadaljeval in jelena ustavil in me počakal, da mu pridem na pomoč. In res je kmalu pogledal nazaj, zalajal, češ spusti me, kar sem tudi brez razmišljanja storil. Dik je planil v gosto grmovje in glasno lajajoč oznanil naravi okoli sebe, da je na še vroči sledi. Seveda je jelen napravil precej povratnih in zavajajočih sledi po grmovju, ki jih je pes sprčen hitro razreševal in se vse bolj bližal jelenu, misleč da je še živ.

Medtem sva z ZR7 obšla za človeka skoraj neprehoden teren in Jaka skrit za drevesom je z roko pokazal proti ležečemu jelenu, tako da ga je objektiv kamere ujel prej kot Dik. No, a tudi Dik je bil čez nekaj trenutkov že pri njem in kar malo zmeden zalajal nanj v dobri veri, da je še živ. In glej ga zlomka, prvič v svojem stažu je ležečo mrtvo divjad tudi oblajal, saj je bil do sedaj izrazit pokazač.
Vendar je ne glede na vse že potegnil nazaj proti meni a ko me je opazil v bližini, se je brez kompromisa vrnil k jelenu in ga še vedno oblajeval. In tudi kasneje, ko smo opravili obred lovskega blagra za najdeno divjad in je dobil svojo vejico v ovratnico, je še vedno lajal in se veselil uspeha.

Zgodilo se je tisto kar si niti v sanjah nisem mogel predstavljati, Dik je poleg pokazača postal še oblajač, kar je prava redkost in glede na to, da lahko z njim delam tudi brez slednega jermena prava terna zame. Najverjetneje sva oba z Dikom spoznala da je sedaj pri štirih in pol letih dosegel zrelost, ki pa jo bo potrebno samo še kaliti in kaliti na vedno novih in novih sledeh za ranjeno divjadjo.

Medtem je Tomaž po več klicih le opustil iskanje na svojo pest ob strugi Obrha in se pustil prepričati, da jelena že imamo in da pes ni lajal za zdravo srnjadjo, kot je bil najprej prepričan, ampak je vendarle verjeti psu in samo psu.

Dogodek je dobil svoj srečen konec in prav vsi smo se strinjali, da je bilo prav, da smo neglede na že prej znan scenarij vendarle pustili Diku in Tomažu doživeti dogodek tako kot bi se zgodil, če nebi bilo slučaja, ki nam je priskočil na pomoč. Prijatelj ZR7 je posnel krasen prispevek za bodočo izdajo zgoščenke z vsebino o krvosledništvu, z fotografskim aparatom pa je ujel nekaj prekrasnih posnetkov, ki jih tudi objavlja v podporo prispevka.