Kontrolna metoda 2. del

2 Monitoring – sestavina odzivnega upravljanja s populacijami divjadi

Odzivno upravljanje temelji na predpostavki, da lahko z monitoringom spremljamo njegov potek in ga tudi prilagajamo oziroma preusmerjamo. Primerno načrtovan monitoring, s katerim lahko zaznavamo ekološke spremembe, je zato osnovna sestavina odzivnega upravljanja. V bistvu je odzivno upravljanje treba razumeti kot eksperiment oziroma upravljanje s pomočjo učenja.

Odzivno upravljanje bo uspešno le toliko, kolikor smo vanj vgradili dovolj občutljiv in zanesljiv sistem monitoringa. Če je ta ustrezno oblikovan, bo upravljavcem ponudil možnosti za oceno, kako uspešna je bila izhodiščna ideja in koliko so se cilju z ukrepi že približali. Pokaže tudi, kako upravljavske dejavnosti prilagoditi hitrejšemu doseganju izbranih ciljev. Z vsako novo povratno informacijo dobimo orodja, s katerimi bomo zmanjševali tveganja, povezana z negotovostjo naših ciljev. Brez monitoringa, s katerim lahko zaznamo ekološke spremembe in spreminjamo ukrepe, odzivno upravljanje ne more zaživeti.

Monitoring ali sistematična spremljava dogajanja v populacijah je pomembna sestavina načrtnega upravljanja populacij prostoživečih živali. Z njim je namreč mogoče vrednotiti učinkovitost ukrepov v populacijah in posledično tudi presojati, ali je smiselno z zastavljenim sistemom upravljanja nadaljevati ali ga je treba korigirati (Williams in Johnson, 1995; Gibbs in sod., 1999 itn.). Monitoring je smiseln le tedaj, če je vgrajen v sistem ohranitvenega upravljanja s populacijami prostoživečih živali in njihovih habitatov. To pomeni, da so lahko take ugotovitve kazalnik dogajanj v populacijah lovljenih, ogroženih in redkih vrst prostoživečih živali in sprotnih sprememb v habitatih. Če v upravljavske programe vgrajeni monitoring nima jasno definiranega pomena, pa je zgolj nekoristen upravljavski strošek. Zato moramo monitoring, od katerega pričakujemo uporabne rezultate, zasnovati tako, da lahko z njim odgovorimo na naslednja vprašanja:

1. Kaj bomo z monitoringom spremljali? (Izbira kataloga merljivih kazalnikov, ki so vsebinsko povezani s sistemom upravljanja in v katerih lahko pričakujemo zaznavne spremembe.)

2. Kje oziroma na kako velikem območju bomo izvajali monitoring? (Prostorska opredelitev območja.)

3. Katere metodološke prijeme bomo vgradili v monitoring? (Izbira metod spremljave in operativnih sodelavcev je povezan s cilji upravljanja in tudi z velikostjo območja, na katerem bomo monitoring izvajali.)

4. Kakšna je pričakovana odzivnost izbranih kazalnikov na upravljavske ukrepe?

5. Kakšne so pričakovane razsežnosti sprememb v populacijah?

6. V kakšnem obdobju je mogoče pričakovati zaznavne spremembe merljivih kazalnikov? (Določitev intervalov oziroma pogostnosti ponavljanja meritev.)

Procesi v populacijah praviloma potekajo na velikih površinah, zato jih je treba tako tudi spremljati. Nekaj članov raziskovalnih skupin ni dovolj za opazovanje in evidentiranje takih procesov. Zato si skušajo raziskovalci svoje »vidno polje« razširiti s pomočjo ad hoc terenskih sodelavcev, med katerimi imajo pomembno vlogo tudi lovci. Ti so namreč praviloma odlični poznavalci divjadi in lokalnih razmer. Sodelovanje lovcev pri monitoringu dogajanj v populacijah in v habitatih v Evropi in Severni Ameriki pogosto uporabljajo in upoštevajo (Sorensen in sod., 1984; Adamič, 1987; Mazurkiewicz in sod., 1996; Solberg in Saether, 1999; Nesslage in Porter, 2001; Newman in sod., 2003; Adamič in sod., 2006 itn.). Zaradi pogosto poudarjenih prednosti takšnega sodelovanja sta Decker in Connelly (1990) poudarila pomen trajnega izobraževanja in strokovnega izpopolnjevanja lovcev.

Boer (1990) je s pomočjo lovcev ugotavljal prostorsko razporeditev odstrela losov (Alces alces) v pokrajini New Brunswick v Kanadi. Lovci, vešči uporabe topografskih kart in letalskih posnetkov, so več let zapovrstjo vnašali lokacije odstrela v karte, razdeljene na kvadrante 1 x 1 km. Na podlagi podatkov večletnega odstrela je Boer ugotovil, da so lovci najpogosteje lovili v bližini cest. Kar 92% vseh losov je bilo odstreljenih v oddaljenosti do 1 km od cest, ki so prevozne z vozili na štirikolesni pogon. Losi, katerih individualna območja aktivnosti so v predelih z večjo gostoto cest, imajo torej manjše možnosti preživeti lovno sezono kot tisti bolj oddaljeni. Avtor ugotavlja, da so ugotovitve takšnega monitoringa zelo uporaben pripomoček pri načrtovanju zapiranja cest in sezonskih omejitev lova v posameznih delih lovišč.

Solberg in Saether (1999) sta v obdobju 1968–1993 v sodelovanju z lovci spremljala dinamiko populacij losov v dolini Vefsen na severnem Norveškem. Izbrane skupine lovcev so v prvih dveh tednih po začetku lovne sezone registrirale dnevno število opaženih losov. Iz števila opaženih živali sta avtorja ob upoštevanju celotnega števila opazovalnih dni (število opazovalnih dni, pomnoženo s številom lovcev-opazovalcev) izračunala »losji indeks« (moose index). Uporabila sta ga za izračun ocene velikosti populacije na začetku lovne sezone.

Ericson in Wallin (1999) sta ocenjevala točnost opazovanj lovcev, ki so sodelovali pri spremljavi dogajanj v 4 populacijah losov na Švedskem. Ugotovila sta 81 % ujemanje med gostoto losov, ocenjeno z opazovanjem, in dejansko gostoto populacij losa na območju. Avtorja sicer opozarjata, da je zanesljivost opazovanj povezana s stopnjo gozdnatosti na opazovalnem območju, vendar točnost opazovanj lovcev na splošno ocenjujeta kot primerno.