Kontrolna metoda 1. del

Uvod

Lovci želimo v svoje roke prevzeti upravljanje z divjadjo. Največkrat uporabljen argument je, da naj bi najbolj poznali stanje v lovišču. Ali smo res najprimernejši, lahko vsak od nas sam presodi na osnovi tega ali smo sposobni preštudirati in razumeti in na koncu tudi uporabiti osnovno znanje tega področja, ki sta ga pred leti objavila vsem znana znastvenika iz Biotehniške fakultete.

Naslov:

Monitoring – integralna sestavina odzivnega upravljanja s populacijami prostoživečih živali

Dr. Miha Adamič, mag. Klemen Jerina, UL Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire,
Izvleček:

Prispevek obravnava pomen monitoringa v sistemu odzivnega upravljanja populacij divjadi in drugih prostoživečih živali. Odzivno upravljanje je sistematičen proces stalnega dopolnjevanja, izboljševanja in preoblikovanja ukrepov v upravljanju. Upravljavsko tehniko moramo razumeti kot sproščen, svoboden eksperiment, ki je namenjen učenju in stalnemu vgrajevanju novih ugotovitev v proces upravljanja. Navedeni so nekateri, v preteklosti v Sloveniji uspešno izpeljani primeri odzivnega upravljanja, ki jih brez ustreznega monitoringa ne bi bilo mogoče izpeljati.

Ključne besede: odzivno upravljanje, populacije divjadi, monitoring, Slovenija

1 Uvod

Socio-kulturni pomen upravljanja populacij divjadi se v Evropi in Severni Ameriki pod vplivom družbeno-ekonomskega napredka in s povečevanjem vrednostnih ravni razumevanja okoljske in naravovarstvene problematike hitro spreminja. Športni oz. rekreacijski lov, ki je nekoč veljal kot najpomembnejše orodje pri upravljanju divjadi, ni več tako priljubljen oziroma ne sodi več med dejavnosti, ki jih ljudje z naklonjenostjo sprejemajo. Lov se je znašel na zatožni klopi in je izpostavljen dobro organizirani negativni kampanji. Nasprotniki ignorirajo objektivne razloge za lov in usmerjanje populacij divjadi in jih obsojajo predvsem z moralnih in humanističnih vidikov. Druga polovica 20. stoletja je prinesla pomensko prevrednotenje pogledov na zveri in ujede: prepovedali so uporabo strupov in pasti pri uničevanju t. i. škodljive divjadi; številne nekdaj lovne vrste divjadi so danes trajno zaščitene; naraščajo pomisleki proti pobijanju živali za zabavo, npr. odstrelu fazanov iz vzrejališč itn. Kot paradoks pa upada strpnost do tistih vrst divjadi in zveri, ki človeku povzročajo gospodarsko škodo, ovirajo doseganje ciljev in so mu izjemoma lahko tudi nevarne.

Vse več ljudi se zanima za dogajanje v svojem okolju in njegovimi deli: tako v neposredni okolici svojih prebivališč kot tudi širše – v globalnem prostoru. Upravljavci naravnih virov so se znašli v primežu racionalnih in tudi čustvenih, večkrat neracionalnih kritik. Kritiki zahtevajo objektivne odgovore, saj sama cehovska pripadnost upravljavcev per se ni več porok nezmotljivosti. Med člani in somišljeniki zainteresiranih skupin so ljudje z različnimi stopnjami izobrazbe in širokim družbeno-ekonomskim statusom. Nekatere problemi zanimajo kot ozaveščene, zaskrbljene člane civilne družbe, drugi pa sodijo med izpostavljene skupine, ki jih neustrezno upravljanje lahko prizadene.

Iz konfliktnosti med različnimi pogledi na ohranjanje in rabo naravnih virov je nastal koncept trajnostne rabe, ki je do danes postal temelj v upravljanju. O upravljanju kompleksnih ekoloških sistemov praviloma vemo (pre)malo, zato so naši načrti in ukrepi obremenjeni z negotovostjo in nezanesljivostjo. Velikosti populacij, njihove celoletne in sezonske razporeditve, spolne in starostne strukture, rodnosti in smrtnosti, razvitosti medvrstnih odnosov itn. ne poznamo dovolj. Za to so v Sloveniji sicer tudi objektivni razlogi, kot so velika gozdnatost, razgibanost terena, zgodovinski vzorci poselitve krajine, somračna in nočna dejavnost večine vrst divjadi itn. Upravljavci naravnih virov zaradi nezanesljivosti svojih odločitev dejansko nimajo (nimamo?) druge izbire, kot da se iz vrednotenja rezultatov svojih upravljavskih odločitev stalno učijo, se nanje odzivajo s prilagajanjem in dopolnjevanjem izbranih ukrepov in tako izpopolnjujejo ravni svoje usposobljenosti za nadaljnje (odzivno) upravljanje. Ker se učimo na odzivih že izvršenih upravljavskih ukrepov, se je prvemu avtorju tega prispevka (Adamič) zdel izraz »odzivno upravljanje« ustreznejši kot dobesedni prevod izvirne oblike »adaptive management«, ki bi ga lahko prevedli kot »prilagodljivo« ali tudi »prilagojeno« upravljanje. Temeljna ideja odzivnega upravljanja je, da mora le-to temeljiti na eksperimentiranju. Odzivno upravljanje je ključni element vsake ekosistemsko zasnovane strategije. Temelji na kontinuiranem procesu načrtovanja, monitoringa, preverjanja in prilagajanja.

Kljub novosti ideje o odzivnem upravljanju v svetu – Holling (cit. po Lee 1999) je znamenito knjigo Adaptive environmental assesment and management namreč uredil in izdal šele leta 1978 – v Sloveniji ta ni nova. Pri nas se je za sistem, ki ga upravljavci obnovljivih naravnih virov lahko s pomočjo rezultatov in izkušenj iz že opravljenega dela kontrolirajo, bogatijo in (pre)usmerjajo, uveljavil izraz »kontrolna metoda« (Simonič, 1979, 1982, Gašperšič, 1988, 2001 itn.).

Odzivno upravljanje je sistematičen proces stalnega dopolnjevanja, izboljševanja in preoblikovanja ukrepov v upravljanju. Upravljavsko tehniko moramo razumeti kot sproščen, svoboden eksperiment, ki je namenjen učenju in stalnemu vgrajevanju pridobljenih ugotovitev v proces upravljanja. Izbrane sisteme upravljanja moramo jemati zgolj kot hipoteze, ki jih moramo šele potrditi, in ne kot predpis oziroma dokončno odločitev. Ključno napako dela tisti, ki verjame, da je oborožen s popolnim znanjem, da v celoti in dokončno obvladuje svoje delo in torej ne potrebuje nikakršnega (samo)preverjanja.

Za polno uveljavitev odzivnega upravljanja mora biti torej izpolnjen še en pogoj. Upravljavci morajo biti dovolj samokritični, da se zavedajo nezanesljivosti predpostavk, na katerih temeljijo izbrani sistemi upravljanja z divjadjo. Seveda si morajo pri svojem delu tudi prizadevati za napredek. Sokratovo znamenito geslo »Le eno vem, da nič ne vem« bi upravljavci morali razumeti kot »Premalo vem, da bi lahko nekritično upravljal s populacijami divjadi«.