Ustavno sporne določbe zakona

S tesnim izidom - 32 za in 28 proti, na 35 seji Državnega zbora, dne 6.2.2008, izglasovane Spremembe in dopolnitve zakona o divjadi in lovstvu,

- v nadaljevanju ZDLov-2, kažejo, da so bile nekatere predlagane in sprejete spremembe in dopolnitve v letu 2004 sprejetega Zakona o divjadi in lovstvu (Ur. l. RS, št. 16/04 - v nadaljevanju ZDLov-1)

slabo pripravljene, politično vsiljene, sistemsko neustrezne in pravno nedorečene ter ustavno sporne.

S takšnimi spremembami ni nihče zadovoljen. Če državni svet ne bo sprejel veto na citirani zakon, bo novela lovskega zakona zopet romala v presojo na Ustavno sodišče - v nadaljevanju US. Za takšne odločitve obstajajo utemeljeni razlogi tako na strani lokalnih skupnosti kot v lovskih organizacijah.

S spremembo 29. člena ZDlov-1 - 7. člen ZDLov-2, so občine opravičene do sorazmernega dela kocesijske dajatve glede na površino lovišča, ki leži na njihovem območju. Ker Zavod za gozdove - v nadaljevanju ZGS, ki upravlja z lovišči s posebnim pomenom - v nadaljevanju LPN, ni zavezan za plačilo koncesijske dajatve (prvi odstavek spremenjenega 29. člena ZDlov-1), bodo nekatere občine neopravičeno prikrajšane za del koncesnine za površine  LPN. S tem je kršeno načelo enakosti občin pred zakonom -14. člena Ustave.

Zagotovo bodo pobudo US, da presodi skladnost določb 5. člena ZDLov-2, vložile številne lovske družine. Ustavno sporna citirana zakonska določba, ki določa  besedilo 26. člena ZDlov-1, ki se glasi:

»(1) Pri podelitvi koncesije iz drugega odstavka 24. člena tega zakona se upošteva naslednji prednostni vrstni red:

(2) Prednostni vrstni red iz prejšnjega odstavka lahko uveljavlja lovska organizacija, ki ima najmanj 15 članov.

(3) Prednostni vrstni red lahko uveljavlja lovska organizacija samo za eno lovišče.«
 
je v nasprotju z odločbo US  U-I-98/04 in v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije (2. in 14. člen ustave). S tem, ko je zakonodajalec v tretjem branju sprejel amandma, s katerim je razširil prednostni vrstni red lovskih organizacij pri nadaljnjih podelitvah koncesije - z 2. točko prvega odstavka, zakon ne omogoča enakega in enakopravnega varovanja ustavno varovanih pravic posameznih lovskih družin in njihovih članov. Zakonodajalec je brez razumnega in z javnim interesom utemeljenega razloga postavil v neenakopraven položaj  lovske organizacije (njihove člane pa celo v diskriminatoren položaj), ki lahko sodelujejo na javnem razpisu v drugem in nadaljnjih postopkih podelitve koncesije za trajnostno gospodarjenje z divjadjo. Zakonodajalec je z določbo 2. točke prvega odstavka citiranega člena dejansko onemogočil, da bi lahko lovska družina, ki bo na podlagi prve podelitve koncesije postala koncesionar in katere večji del članov so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča oziroma katere večji del članov ima stalno prebivališče na tem območju, imela prednost ali vsaj enakopraven položaj tudi pri ponovni pridobitvi koncesije v razmerju do drugih lovskih družin. To je v popolnem nasprotju s stališči US zapisanimi v odločbi U-I-40/06 z dne 11.10.2006. Ustavno nedopustno je, da bi imeli tisti lastniki zemljišč in gozdov, ki so že ustanovili in so že člani lovske družine bistveno slabše pravice do druge oziroma ponovne podelitve koncesije,  kot enaki lastniki zemljišč in gozdov, ki bi šele na novo ustanovili lovsko družino in prvič sodelovali na razpisu za podelitev koncesije. Še bolj absurdno je dejstvo, da bodo na ta način po izteku 20-letne koncesije, skladno z Zakonom o društvih in v skladu s sprejetimi spremembami in dopolnitvami ZDLov-1, lahko ustanovili novo lovsko družino že trije lovci, ki živijo na območju lovišča. V takšno lovsko družino se bo lahko samo začasno vpisalo še 12 lovskih pripravnikov, tako da bo skupaj v času razpisa lovska družina štela 15 članov in ne 15 članov lovcev z opravljenim lovskim izpitom ter s tem izpolnila formalne zakonske pogoje iz drugega odstavka spremenjenega 26. člena ZDlov-1 za uveljavitev prednostnega vrstnega reda pri ponovni podelitvi koncesije. Tako špekulativno ustanovljena lovska družina bo lahko na podlagi z zakonom določenega vrstnega reda uveljavila prednostno pravico pred recimo vsako lovsko družino, ki je preteklih 20 let že bila koncesionar, vzorno strokovno upravljala z loviščem, ima vse druge strokovne in materialne pogoje ter ima v svojih vrstah veliko - lahko več kot 50 članov lovcev, ki so istočasno vsi lastniki zemljišč in gozdov in imajo stalno prebivališče na območju lovišča.
Prepričani smo, da ko gre za drugo in kasnejša podeljevanja koncesij ni razumnega razloga za prednostno pravico mimo vrstnega reda, ki ga je za skladnega z ustavo presodilo že US, to pa je:

1. lovska organizacija, ki ima večje število članov, ki so lastniki zemljišč in gozdov na območju lovišča oziroma ki ima večje število članov s stalnim bivališčem na območju lovišča,

2. lovska organizacija, ki meji na lovišče dosedanjega koncesionarja.
 

Dodatni izločitveni kriterij pri drugi in kasnejših izbirah koncesionarja mora biti jasno opredeljeno izpolnjevanje predpisanih strokovnih, kadrovskih in materialnih pogojev, ki lahko dolgoročno zagotavljajo uresničevanje javnega interesa pri trajnostnem gospodarjenju z divjadjo. V nobenem primeru, ko gre za drugo in kasnejša podeljevanja koncesij, ni razumnega in ustavno dopustnega razloga, da bi v naprej - s prednostnim vrstnim redom, izločili vse koncesionarje, tudi vse tiste, ki imajo v svojih vrstah veliko število lastnikov zemljišč in gozdov ter lovcev s stalnim prebivališčem na območju lovišča ter so z izvajanjem koncesije že dokazali, da znajo in zmorejo upravljati z loviščem dovolj strokovno in v skladu z javnim interesom.
 

Takšno stališče zagovarjajo najvidnejši strokovnjaki s področja biologije divjih živali v naši državi. Argumente za takšno stališče je moč najti tudi v odločbi Ustavnega sodišča U-I-98/04 z dne 9.11.2006, kjer Ustavno sodišče zapiše naslednje: »Ker dejavnost trajnostnega gospodarjenja z divjadjo zahteva izvajanje številnih strokovnih nalog in posebno znanje s področja lovstva ter varovanja divjadi, Ustavno sodišče ocenjuje, da so razlogi za ureditev, pri kateri lahko lovsko pravico s koncesijo pridobi samo usposobljena pravna oseba (lovsko društvo) ne pa fizična oseba, razumni in stvarno utemeljeni ter povezani s predmetom urejanja in da zato zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal arbitrarno, ko je sprejel izpodbijano ureditev«.