Ris

Ris (Lynx Lynx)

V Sloveniji in na Hrvaškem živi evrazijski ris, ki je največja vrsta risov. V začetku sedemdesetih let je v Gojitvenem lovišču Rog zaživela ideja, da se na Kočevskem ponovno naseli risa kot lovno vrsto.

Rise (rod Lynx) uvrščamo v red zveri (Carnivora) in družino mačk (Felidae). Rod risov je danes razširjen po večjem delu Holarktike in obsega štiri vrste: evrazijskega risa (Lynx lynx), iberskega risa (Lynx pardinus), kanadskega risaLynx canadensis) in rdečerjavega risa (Lynx rufus). V Evropi sta prisotni dve vrsti – evrazijski in iberski ris, v Sloveniji pa živi le evrazijska vrsta. Delitev evrazijskih risov na podvrste je trenutno še nedorečena. V Sloveniji naseljeni risi izvirajo iz območja Karpatov in po mnenju različnih avtorjev pripadajo podvrsti Lynx lynx lynx oziroma Lynx lynx carpathicus.

V Sloveniji in na Hrvaškem živi evrazijski ris (Lynx lynx), ki je največja vrsta risov in tehta od 16 do 30 kg. Ima mačje telo, z značilnimi čopki na ušesih in kratek rep, ki dosega približno petino dolžine trupa.

Ris je visoko specializiran plenilec. Njegov glavni plen so parkljarji, kot so srna, jelen in gams. V dinarskih gozdovih je so v času njihovega obilja pomembna hrana tudi polhi. Človeka nikoli ne napada. S posameznim večjim plenom se ris hrani več dni.

Evrazijski ris (Lynx lynx) v Evropi naseljuje predvsem prostor listastih, iglastih in mešanih gozdov.

Ris, z izjemo samic z mladici tistega leta, živi samotarsko znotraj določenega območja aktivnosti. Samice tekmujejo med seboj za dobrine, potrebne za vzrejo mladičev, in so razmeroma enakomerno razporejene po prostoru. Samci pri skrbi za mladice ne sodelujejo, med paritveno sezono pa med seboj tekmujejo za samice. Zato se njihovi domači okoliši prekrivajo z domačimi okoliši samic, iz njih pa poskušajo pregnati druge samce. Za prostorsko razporejanje je bistvenega pomena kemična komunikacija preko oznak z urinom.

Pomembno vlogo v evoluciji risov sta imela predvsem razpoložljivost plena in vpliv drugih zveri. Večina vrst, z izjemo evrazijskega risa, se je prilagodila na plenjenje predstavnikov družine zajcev (Leporidae), kar se je kazalo tudi kot postopno zmanjševanje velikosti. To jim je omogočilo, da so preživeli v okolju s pomanjkanjem manjših parkljarjev, ali pa so se na tak način izognili tekmovanju z večjimi plenilci.

V preteklih letih so risa v Evropi skorajda iztrebili. Pred leti se je ponovno naseljen v Švici. Avstriji in tudi pri nas so v januarju 1973 iz karantene živalskega vrta Stromovka pri Ostravi (današnja Slovaška) v pripravljeno karantensko oboro pripeljali tri samce in tri samice. V novembru 1973 so v snegu sledili predvidoma vseh šest živali. Ljudje in s tem tudi lovci so spremenili svoj odnos do zveri in tudi risa in spoznali njegovo nepogrešljivost v naravnem okolju.

Danes je ris v Sloveniji spet zelo ogrožen. V zadnjem času so rezultati genetskih analiz risov iz dinarske populacije pokazali, da je verjetno ravno parjenje v sorodstvu eden glavnih vzrokov, ki je pripeljal do dokumentiranega drastičnega upada v populaciji risa v Sloveniji in sosednjih državah. V letu 2012 smo zabeležili pogin 5 risov kar je hud udarec za tako majhno populacijo. V letu 2013 bo izpeljan projekt urgentnega doseljevanja 4 risov iz švice za osvežitev krvi da bi populacija zdržala dokler se ne bi izpeljalo širšega mednarodnega projekta.

Več o risu se lahko naučite na spletnih straneh že zaključenega projekta DinaRis: http://www.dinaricum.si/sl/projekti-meni/dinaris.html