Poljski zajec
Poljski zajec
Zajca uvrščamo med rastlinojedce. Objeda zelene dele rastlin (trava,zelišča, poganki, jagode), pozimi pa tudi lubje.
Poljski zajec je zopet pogost prebivalec naših lovišč in marsikateremu lovcu veselo zaigra srce, ko zasliši zvonenje brakov, ki tečejo za dolgouhcem...
Razred: | Mammalia (sesalci) |
Red: | Lagomorpha (zajci in žvižgači oz. lagomorfi) |
Družina: | Leporidae (zajci in kunci oz. leporidi) |
Rod: | Lepus |
Vrsta: | L. europaeus |
SPLOŠEN OPIS:
Zajec je dolg od 40 do 70 cm, njegov rep meri od 7 do 11 cm.
Težak je od 2 do 5 kg.
Zajec je zgoraj rumankasto rjav s sivim prelivom. Spodaj je bel. Uhlje ima zelo dolge s črnimi konicami. Zadnje noge pa daljše in močnejše kot prednje.
Na svetu je 54 različnih vrst zajcev. V Evropi imamo poleg poljskega zajca še planinskega zajca in divjega kunca.
PREHRANA:
Zajca uvrščamo med rastlinojedce. Objeda zelene dele rastlin (trava,zelišča, poganki, jagode), pozimi pa tudi lubje.
Rastlinska hrana, ki je na razpolago celo leto je trda žilava z obilno mero celuloze, mehki sočni hranilni plodovi so navoljo le v določeni sezoni. Zato imajo rastlinojedi drugačno zgradbo kot mesojedci. Pri zajcih se začne celuloza prebavljati šele v slepem črevesu, ki leži za želodcem, obenem pa potuje skozi prebavno cev zato jo slabo izkoristijo.
Tako jim ne preostane drugega, kot da mehke iztrebke zaužijejo še enkrat. Ti iztrebki so bogati z vitamini in neprebavljivimi snovmi. Živali jih poberejo neposredno iz zadnje odprtine.
RAZMNOŽEVANJE:
Parjenje poteka od konca zime do sredine poletja, koti 3-4 krat letno, od 2-5 mladičev. Zajkla skoplje plitvo kotanjo na polju ali v gozdu in tam varno skoti svoje mladiče, ki so že pokriti z dlako, vidijo in lahko prosto tekajo. Doji jih 17 dni, drugi dan so že sposobni objedati zelenje. Samica je breja 42 dni, sesajo 3 tedne, po 4 tednih so že samostojni. Zajkla ima rogato maternico, v katiri se lahko neodvisno razvijata dve legli.
ŽIVLJENSKI PROSTOR:
Prvotno je živel v stepah, danes je v kulturnih stepah z revnimi gozdovi, tudi v močvirjih, v gorah do 3000 metrov nadmorske višine. Aktiven je ponoči in v mraku. Teče skokoma, pri begu dela okljuke. Živi posamično. Ležišča ima v talni vdoblini in ni podloženo. Ob paritvi potekajo živahni boji med samci, posamezno tudi med samicami (zasledovanja in pretepi).
Poljski zajec dobro voha. Z uhlji, ki jih lahko obrača, prestreza glasove. Oči ima obstrani in vidi na vse strani brez obračanja glave. Ob počitku je vedno obrnjen proti vetru, tako, da pravočasno zavoha prihajajočo nevarnost. Poljski zajec se ne seli. Tudi čez zimo ostane pri nas. Pred mrazom in dežjem ga varuje dlaka. Tik ob koži je mehka,kodrasta poddlanka, ki jo pokriva gosta in debelejša naddlanka.
Zaradi monokulturnega kmetijstva je bil poljski zajec že zelo ogrožen, a sta osveščanje in pa požrtvovalno delo lovcev obrodila sadove. Poljski zajec je zopet pogost prebivalec naših lovišč in marsikateremu lovcu veselo zaigra srce, ko zasliši zvonenje brakov, ki tečejo za dolgouhcem...