S fotoaparatom med gamsi

S fotoaparatom med gamsi

Jesen se v gorah počasi preveša v zimo. Prvi sneg na Stolu je zapadel in sredi novembra bi moral biti gamsov prsk že kar živahen. Prvič letos sem dobil priliko, da malo  pogledam  za gamsi...

Pobočje Stola, kamor sem namenjen uživa še posebno  v zimskem času spoštovanje in ni dobro če se kar na slepo podajam v njegov objem. Dan pred odhodom si z daljnogledom ogledam razmere in se odločim za najbolj varno pot. Nič me ne mika, da bi bežal pred plazovi.

V ranem jutru se že vzpenjam po strmem bregu čeprav mi pogled proti ljubljanski kotlini ne daje obetov za  lepo vreme. Mogoče bo pa zato malo bolj mraz si mislim. Moj pokojni stric mi je med lovom na gamsa vedno dopovedoval: Za živahen  prsk mora biti pošteno mraz. Komu se pa da v toplem vremenu tekat naokoli v »bundi«. S tem je mislil na gamsa v zimski dlaki. Če bo v času prska toplo bo ta minil kot, da ga ni bilo.

Počasi  prisopiham  do nadmorske višine kjer bi se v snegu že morale pokazati sledi teka gamsov čez drn in strn tako značilnega za prsk na višku. Včasih je bilo možno slediti tak tek s pobočja Stola pa vse do doline Završnice. Razočaran ugotovim, da o čem podobnem v snegu ni ne duha ne sluha. Pri gamsih morajo nastajati spremembe saj očitno kozli nimajo več časa prerasti v fazo poštenega prskača.

Gozd postaja vse redkejši in oči se razgledujejo po okolici. Pomagam si še  z daljnogledom in kmalu opazim gamsa, ki nepremično gleda v eno smer. No tu se pa nekaj dogaja si mislim,  človek ne more biti, je prestrmo in, ker je bilo to v smeri mojega končnega cilja vzamem pot pod noge. Predel po katerem hodim je zelo krušljiv in plazovit. Od časa do časa slišim po zraku značilen frrrrrr in oddaljen bong bong, ki ga ustvarja padajoče kamenje. Pot do podrte smreke kjer sem med gamsi preživel toliko lepih trenutkov je vsako leto daljša.

Spomin mi je odtaval v mlada leta ko je bilo treba za gamsa pešačiti iz doline na pobočje Stola najmanj tri ure, ravno toliko časa ali še več  pa ga je bilo po morebitni uplenitvi treba za nahrbtnikom nositi v dolino. Takrat so bili od Most naprej samo slabi kolovozi. Obstajalo je nepisano pravilo, da smo mladi lovci s spoštovanjem do starejših lovili v višjih predelih lovišča kamor so oni šli lahko samo še s spomini. Danes so seveda drugi časi in tudi brez avta ne gre več.

Hoja po melišču en korak naprej in malo manj  nazaj me je končno pripeljala do cilja. Pošteno se oddahnem in si za naslednjih nekaj ur uredim stojišče. Spet se držim stričevega pravila, da več pričakaš kot pa prihodiš. Za fotografiranje je to najbolj primeren način.

Kot nagrada za potrpežljivost mi je pripadlo opazovanje obnašanja dveh gamsovih kozlov v času prska.

Sedaj si lahko že bliže ogledujem starejšega - tudi gamsov čop in cof izkušenemu lovcu marsikaj povesta o starosti - gamsovega kozla, ki sem ga opazoval že prej		in še drugega, ki se mu je izza grebena počasi približeval. Ta je bil torej tarča nepremičnega opazovanja.
Nasršena kozla se približata  eden proti drugemu, ovohavata tla, se delata kot, da se paseta in stresata s kožuhom.		Tudi markiranje s pojavostnimi mešički je sestavni del prska.
Med krožnim gibanjem se kozla vzpenjata više in više.		Pri tem pazita, da se njuna pogleda ne srečata in nista obrnjena eden proti drugemu z dvignjeno glavo saj to pomeni nevarno situacijo za spopad.
Višina je pomembna za naslednji spopad, ki ga začne više stoječi kozel
Med gonjo navzdol se sploh ne zavedata težavnosti terena		in včasih pride tudi do padcev.
Čez nekaj časa preide gonja iz strmega na položnejši teren,		zasledovalec prekine gonjo in si poskuša zagotoviti boljši položaj za naslednji spopad, kjer pa je vloga napadalca in napadenega lahko zamenjana. To velja predvsem pri približno enaki starosti kozlov.
Pred novimi napori  se pa prileže tudi nekaj hladnega.		Na koncu sta se mi kozla še bolj približala kot, da bi me hotela »vprašat« če sem zadovoljen s predstavo. Z veseljem bi jima pokimal.
Dan na pobočju Stola se je začel prevešati v mrak ko sem še zadnjič ta dan pritisnil na sprožilec fotoaparata in prijetno utrujen ter nepozabnimi spomini odšel nazaj v sodobni svet.