Jonina jama
Reševanje psičke Jone iz podzemne jame
Nedeljo, 1. septembra 2013 in tudi obeh naslednjih dni v Jamarskem klubu Krka še dolgo ne bomo pozabili. Obveščeni smo bili, da je psička z imenom Jona, pasme nemška lovska terierka, ujeta v podzemlju. Poškodovani lisici je namreč sledila v ozko luknjo, iz katere ni več zmogla priti brez človeške pomoči. Odzvali smo se klicu na pomoč in si skupaj z lastnikom psičke, lovcem Blažem Kastelicem, ogledali stanje. V gozdu nad Šentvidom pri Stični je bil že delno odkopan vhod v ozko luknjo, saj je lastnik psa, ki je pri lovu obstrelil lisico, že čez dan začel z odkopavanjem ozkega vhoda.
Z glavo navzdol je dobro odkopal prva dva metra rova. Reševanje in trdo delo, ki je vodilo k psici je po prihodu in ogledu zaupal nam. Naslednji dan smo po službi skupaj začeli s širjenjem, odkopavanjem in razbijanjem kamna ter se počasi prebijali naprej. Med delom smo poslušali dogajanje pod nami ter klicali Jono. Občasno je bilo slišati zamolklo renčanje, ki se je proti večeru sprevrglo v silovito lajanje in cviljenje. Držali smo pesti za Jono, ki se je v jami spopadala z ranjeno lisico. Kar dve uri je trajal srdit boj, vse dokler nista obe potihnili. Nismo vedeli ali je šlo za utrujenost ali mogoče za kaj hujšega.
Širjenje ozkega poševnega rova se je nadaljevalo pozno v noč. Pred nami je bilo še nekaj ožin in po občutku krajša stopnja. Izvlekli smo precej kamenja, a ozkemu rovu ni bilo videti konca. Odšli smo domov. Odločeni da nam tokrat le uspe, smo se vrnili naslednji dan in nadaljevali začeto delo. Blaž, lastnik psičke, je že zjutraj preveril stanje v podzemlju in ugotovil, da je psička še živa. S kamero smo na začetku preverili v katero smer se nadaljuje naše delo. Zagledali smo širše dele jame, a Jone nismo opazili. Kljub našim klicem, njenega odziva ni bilo. Nadaljevali smo hitro in učinkovito ter pri delu dobro napredovali, saj se je kamen vse lepše lomil, žal pa pri tem tudi ogrožal drobdceno življenje spodaj. Vsak kamen, ki nam je ušel iz rok bi lahko padel na ubogo Jono.
Previdno smo nadaljevali do mraka, ko se je pred nami le malo bolj odprlo. Bilo je dovolj, da se je v stopnjo stlačil Alojz-Mima. Pod seboj je končno ugledal Jono, ki je bila videti brez večji poškodb. Upanje v uspeh reševanja se je s tem trenutkom potrojilo. Primož in Alojz sta se v jamarski opremi po vrvi spustila do police kjer sta čakali Jona in poginula lisica. Naša psička na začetku ni hotela zapustiti lisice in iti v zanjo pripravljeno transportno vrečo. Zato je pri reševanju taktično dobila prednost smrdljiva lisica, šele potem je prišla na vrsto Jona, ki je po 57 urah le ugledala dnevno svetlobo. Iz rova jo je v vreči prinesel lastnik Blaž in ji takoj dal vode ter nekaj hrane. Že po nekaj požirkih je začela tekati okoli in iskati pridobljeni plen.
Iz podzemlja sta se nato vrnila tudi Primož in Alojz in poročala o odkritih dveh vzporednih breznih. Z uspehom reševanja smo bili več kot zadovoljni, saj smo rešili psičko Jono iz jame, ki se povrhu vsega še nadaljuje. Vse skupaj je bilo lepo darilo Blažu, ki je ravno ta dan praznoval rojstni dan. Sledil je še zaključek ob založeni mizi :) K usodni jami smo se vrnili teden dni po uspešnem reševanju Jone. Treba je bilo raziskati odkrito jamo, ki je bila od zadnjega obiska še vedno enako ozka. Na srečo v klubu ne primanjkuje atletsko suhih članov in smo si zato tudi drugi prisotni lahko ogledali prvo kapniško najbogatejšo dvorano na globini osmih metrov. Tukaj je pristala »naša« psička in po vsej verjetnosti zbegano iskala pot ven, ki je bila kar nekaj metrov višje. Nadaljevanje nas je vodilo skozi ozko odprtino v naslednjo dvoranico še nekaj metrov nižje, vse do nove ožine. Pot v trdo kamnino smo si zopet utrli s kladivom in tako prišli na globino devetnajstih metrov, kjer se jama konča z neprehodnim meandrom.
Vse videno je bilo potrebno “spraviti še na papir” in narediti nekaj spominskih fotografij. Meritve kot tudi skiciranje vsake jame sta najbolj zamuden in včasih kar odvečen posel. Jonino jamo, kot smo jo poimenovali, smo dokumentirali ter jo opremili z vsemi pripadajočimi zapisniki. Jama je globoka 19metrov in dolga 48 metrov. Tako je Jonina jama v Jamarskem klubu Krka postala enaindvajseta raziskana in dokumentirana jama v letu 2013.
Leopold Bregar
Jamarski klub Krka