Medved in jaz

Jubilejno, 50-to srečanje z medvedom.

Že približno tri leta svojih pohajkovanj v naravi, predvsem v gozdovih Javornikov in v zaledju Snežnika, posvečam veliko pozornosti predvsem največji slovenski zveri, medvedu (Ursus Arctos). Od zaznavanja njihove prisotnosti v njihovem naravnem okolju, predvsem pa, spoznavanju njegovih navad, obnašanja in v njegovem odnosu do človeka.

Človek se medveda nekako nagonsko boji, ampak, naj povem v tolažbo, da je možnost, srečati ga, relativno majhna. Večja verjetnost je, da je vas medved že opazil, kot pa verjetnost, da boste vi njega. Je že tako, da je žival v svojem okolju v veliki prednosti pred človekom in v relativno običajnih razmerah se človeku umakne še preden pride do srečanja...

Če pa se sta človek in zver primorana pogledati iz oči v oči, naj tudi moja pričujoča izkušnja pripomore k temu, da boste v nevsakdanji situaciji ukrepali razumsko in tako, kot je nujno potrebno, da do konflikta med človekom in živaljo sploh ne pride.

Namreč, pred časom, jeseni, sem doživel jubilejno, 50-to srečanje z medvedom... Ki pa ni bilo čisto vsakdanje. Namreč, moje minule izkušnje s to čudovito živaljo so različne. Od mnogih opazovanj, ko sem prikrit, medveda opazoval in fotografiral ter se mu nazadnje mirno in neopazno umaknil, do nekaterih presenetljivih srečanj, ko sva, nenadejano, tudi v trdi temi, v zavetju noči, dobesedno trčila drug v drugega... Kdo se je koga bolj ustrašil, ne vem.. Ker me medved nikoli ni počakal... Zase pač vem, da, bi nekateri temu tako rekli, sem bil vedno poln adrenalina (beri: strahu...). A vsako takšno doživetje me je obogatilo z novo izkušnjo. Verjemite!

Naj začnem z zgodbo, ki mi pomeni novo popisan list v knjigi mojih življenjskih izkušenj...

Zgodnje jutro. Še preden se, pravzaprav, nov dan šele rodi... Ko se, z vozilom, znajdem globoko v gozdu pod našo lokalno lepotico, Sveto Trojico (1124 mnv). Stojim pred avtom, s fotoaparatom v roki in v gluhi tišini čakam, da se oči privadijo teme ter da se lahko odpravim tja, kamor sem se namenil. Namreč, v bližini se nahaja kaluža, kotanja z blatno vodo, v kateri se tako zelo radi povaljajo divji prašiči, a tudi srnjad in jelenjad. Načrtoval sem, da morda uspem pri tem nevsakdanjem početju "zalotiti" kakšno žival, s končnim ciljem, to s fotoaparatom tudi ovekovečiti...

V gozdu se pričnejo oglašati prvi ptički, ki nekako leno čebljajo. Slišati je pihanje polhov, ki se podijo po drevesih, sicer pa je v gozdu še razmeroma mirno. Prav počasi in previdno se po gozdni vlaki premikam v smeri kaluže, saj sem si prejšnjega dne, podnevi, dodobra ogledal pot do pozicije, s katere bi se lahko živalim neopazno približal in morda uspel ovekovečiti prvinski prizor iz živalskega sveta.

Čutila so napeta in, četudi nehote, zadržujem sapo, saj se trudim biti tih in neopazen, skratka, čimbolj zlit z naravnim okoljem.... Nekako na polovici poti, ko je dan že premagal noč in ko je medla jutranja svetloba postajala vse močnejša in razgledi na okolico vse bolj jasni, sem, približno 30 metrov pred seboj, v gostem grmovju, zaslišal šumenje.

Počepnil sem in se pritajil ter našpičil ušesa. Da se mi je srčni utrip povišal, najbrž ni treba poudarjati. Spremenil sem se v negiben kip, ves napet od pričakovanja. Šumenje ni pojenjalo, pač pa ga je dopolnilo nekakšno praskanje. Za katerega sem zmotno pomislil, da gre za zvok drgnjenja jelenovega rogovja ob drevesno deblo. Žal. Ali pa na srečo.

V resnici sem pričakoval, da se bo iz grma pred menoj (vsaj upal sem tako) prikazal jelen. In, da mi bo morda uspel posnetek, kakršne si vedno želim... A, glej ga zlomka!

Popolnoma nepričakovano, v gosti podrasti, zagledam medvedka.

Mladička, zleženega spomladi! Prav simpatičen pogled, a hkrati se mi je skozi možgane zapodilo kup vprašanj. Nikoli si ne bi mislil, da je človek v delčku času, v nekaj sekundah, sposoben v glavi preigrati kup možnih scenarijev aktualnega dogajanja....

Kako to, da je medvedek sam? Je morda sirota? Se je morda nehote oddaljil od matere? Kaj storiti? Kako ukrepati? Sem morda v nevarnosti?

Skratka, tok misli je bil bliskovit, posebej, ker sem bil na odprtem prostoru, poleg razigranega mladička, pa drugih šumov v okolju nisem zaznal. Ampak, ker mi žilica ni dala miru, sem skušal trenutek ujeti v večnost in "mladinca" fotografiral. Nakar se je, le nekaj metrov proč, pojavil še drugi medvedek... Ki je v moji glavi povzročil zvonjenje alarmnega zvonca. Kajti, vedel sem, da sem se znašel v nezavidljivem položaju. Ker je z medvedkoma gotovo tudi njuna čuječa mati. Katere pa nisem ne videl in ne slišal. In, predvsem sem se bal, da sem se znašel nekje vmes, med obemi. V situaciji, ki je za človeka še najbolj nevarna, kajti mama medvedka, ki bi se sicer srečanju s človekom zagotovo umaknila, če bi to le lahko, v takšnih situacijah postane brezkompromisna, prav vse v obrambi svojega naraščaja, posebej, če oceni, da je ta ogrožen...

Skratka, za umik nisem imel več časa, a tudi, kaj storiti, da ne bi sprošil konfliktne situacije, predvsem pa, da bi nenačrtovano srečanje minilo brez posledic, pravzaprav, nisem vedel. In, res se je vse zgodilo bliskovito.

Medvedka sta, prav igrivo, splezala vsak na svoje drevo. Kot urni ververci, sta bila takoj nekaj metrov nad tlemi, a za  uživanje prvinskega prizora, nisem imel priložnosti. Kajti, v njuni neposredni bližini, se je iz podrasti pokazala mogočna pojava mame medvedke. Ki me, takrat, še ni zaznala.

V bistvu, veliko nimam povedati. Skušal sem biti neopazen, predvsem pa, pozoren na to, kaj se bo še zgodilo. S kotičkom očesa sem opazoval mladička, z drugim pa, kaj počne medvedka. In se hipoma odločil, da ostanem negiben, dokler ne vidim, ali bo srečanje minilo brez, da bi me žival opazila ali zavohala. Kajti, obstojala je možnost, da se bo družinica napotila v smer, ki se ne bo križala z mojo. A, se to ni zgodilo!

Medvedka se je napotila točno proti meni! Tako, da sem bil primoran se oglasiti, z blagim vzklikom. Takrat pa, akcija! Skrbna mati je zarjovela, da me je v hipu oblil leden pot, četudi je bil to zgolj signal mladičkoma, da pobegneta. Medvedka se je mogočno povzpela na zadnje noge, mladiča pa sta dobesedno padla z dreves in jo ucrvla v mojo desno, proč, v zavetje gozda. Kar bi bilo sicer čisto kul, če se ne bi samica v polnem diru zapodila direktno vame! Z dolgimi skoki...

V tistem trenutku sem dobesedno pomislil: "Zdaj pa je konec!" In, kot uči teorija, utemeljena na praktičnih izkušnjah mnogo večjih poznavalcev medvedov od mene, negibno stal, čakajoč neizogibno... Ampak, v svoji podzavesti sem ravnal edino pravilno, kar bom razložil nekoliko kasneje.

Ko se mi je medvedka bliskovito približala na nekaj metrov (upoštevajte dejstvo, da ima strah velike oči..), se je, praktično v skoku, polkrožno obrnila in stekla za mladičema. Po približno 20-ih metrih, na zavoju gozdne vlake, se je ustavila, se spet dvignila na zadnje tace in pogledala proti meni, zatem pa izginila v grmovju...

Uf! Povem vam, da tistikrat ni bilo časa za trezen razmislek, pač pa sem dobesedno odsprintal do avta in prizorišče minulega dogajanja jadrno zapustil. Direktno proti domu, s polno glavo vtisov. Ko so se občutki mešali. Od užitkov doživetega, do grozljivih razmislekov o tem, da sem imel veliko srečo in da bi se lahko vse skupaj končalo bistveno drugače, predvsem pa, mnogo slabše zame.

Ampak, na poti proti domu, morda 10 minut po opisanem srečanju, sem, med vožnjo, levo pod cesto, opazil še enega kosmatinca. Starega morda 3 leta. Ki pa je me zgolj radovedno pogledal, zatem pa jo odkuril po svojih poteh.

Srečati 4 medvede v tako kratkem času, je bilo svojevrstno doživetje, a po pravici povedano, za tisti dan mi je bilo vsega dovolj!

In, da bo nauk moje zgodbe tudi praktično uporaben, še nekaj ugotovitev iz življenja medvedov, za vse tiste, ki se boste morda kdaj znašli v podobni situaciji, pa, verjamem, vam bodo nasveti prišli prav...

Medved ima človeka za nevarnega nasprotnika, zato se mu, če se le da, na daleč izogne, če ga le pravočasno zazna. Torej, napadalen postane samo, če smo se mu (hote ali nehote) preveč približali, torej, prestopili tolerančno razdaljo, ko žival misli, da nevarnosti ne more več ubežati. Kar še posebej velja za vodečo mater, medvedko z mladiči.

Najpogosteje pa, tudi ob bližnjih srečanjih, medvedje izvedejo nekakšen zastraševalni nastop, torej, navidezni napad, katerega edini cilj je, človeka z grozečim nastopom odvrniti od nadalnjega bližanja oziroma odvrnitve občutka ogroženosti. Kot je bilo v mojem primeru. Takšen, navidezni napad, običajno spremlja grozeče rjovenje, sopihanje in godrnjanje... In, takrat je edina modrost, ki jo človek lahko stori, tista, ki je v resnici najtežja. Ostati miren in enostavno počakati, da se žival sama umakne.

Zavedati se je treba dejstva, da medved razvije veliko tekaško hitrost (tudi preko 60 km/h) in mu gotovo ne bomo ubežali. Nasprotno, kljub na videz okorni postavi, zver enako hitro teče navzdol ali navkreber, predvsem pa, vsaj toliko, če ne bolj, jo je strah človeka, kot obratno. Skorajda pravilo je, da se medved (iz strahu), ob srečanju s človekom, podela in izprazni črevesje... Če sem nekoliko hudomušen, nisem prepričan, da ni z večino ljudi podobno... Četudi, meni se to ni zgodilo, ha,ha...

Je pa dejstvo, da je medved avtohtoni prebivalec naših gozdov in da je gozd njegov dom, človek pa vanj zaide redko in iz drugačnih razlogov. Žival je v gozdu doma in tam tudi v bistveni prednosti pred ljudmi.

Predvsem pa naj vse skupaj še enkrat opozorim, da je medved ZVER, torej ne preveč predvidljiv in četudi so na pogled še tako zelo simpatični, jih je treba spoštovati, jih ne vznemirjati po nepotrebnem, predvsem pa, izogniti se jim, če je le mogoče.

Sam sicer počnem malce nasprotno temu, kar pišem, se pa povsem jasno zavedam, kaj počnem in živali ne vznemirjam bolj, kot se mi zdi nujno ob spoznavanju njihovih navad….

Pa še to... Medvedi so morda res grozljivi na pogled, ampak, pomislite na to, koliko gorja in resnih zdravstvenih problemov (tudi smrti) povzročajo ljudem najbolj drobne živalice, klopi....