Prva prava kri

Ko se začetniku v krvosledništvu izpolni želja, da se pes polno potrdi na sledi.

Vsak lovec vodnik lovskega psa se spogleduje tudi s sposobnostjo svojega psa da poišče ranjeno divjad po krvni sledi. Tudi jaz nisem bil izjema. To sposobnost brak jazbečarke, že pokojne Bise sem večkrat izrabil v preteklih letih. Res da sva v večini primerov hodila bolj pobirat ranjeno srnjad, ki je v večji ali manjši oddaljenosti od nastrela že poginila, bilo je pa tudi nekaj primerov, ko je ta mala a srčna psička srnjad ali gamsa tudi ustavila in zadržala dokler jim nisem dokončno skrajšal muke.

Nisva pa z Biso nikoli opravljala uporabnostne preizkušnje, saj predpisi tista leta še niso bili tako zaostreni, lovski prijatelji pa so bili veseli, če sva jim pomagala v stiski. V njenih kasnejših letih bi sicer samo sled na preizkušnji brez težav opravila, pokazanja ali oblajanja pa nisva nikoli resno poskušala, saj sva vedno do plena prišla skupaj na slednem jermenu. V tistih primerih, ko sem jo izpustil, pa je bil plen tudi na vidni razdalji in ga je uspešno ustavila, zato pokazanja v praksi nisva nikoli izvajala. Resda sva v vsej njeni karieri poiskala, izkušenejši bi rekli da pobrala, le nekaj deset kosov divjadi, a le za en primer se spomnim, da nisva uspela. Bil je to srnin mladič, ranjen samo v parkelj in ga je čez čas uplenil nek drug lovec.

Časi so se spremenili, predpisi pa zaostrili in k hiši je kot darilo prijatelja prišel mlad in lep bavarec. Doma smo ga krstili za Peruna, čeprav mu v rodovniku piše drugače. Od malega sva začela z vzgojo, dokaj uspešno kar se tiče poslušnosti, nakar še s šolo po krvni sledi. Šlo je brez težav, lepo je osvajal osnove, skupaj sva se učila po nasvetih izkušenejših in po Fabianijevi knjigi o barvarjih. Jaz kot gospodar sem bil mogoče le malo prezahteven in zato nisva šla na preizkus, dokler ne bi popolnoma zaupal v psa, da bo sledozvest. A sem prepričan, da bi že po prvem letu s kakšnim popravkom preizkus vseeno opravila. Tako pa se je Perun kot posledica prevelikega ponavljanja umetne krvne sledi, premalo sodelovanja lovskih tovarišev s pravim plenom in premajhne motivacije na zaključku umetne sledi začel zanimati za sledi zdrave divjadi. Tudi to težavo sva s pomočjo lovskega tovariša premostila in prišel je čas, ko so naju v družini po nekaj enostavnih pobiranjih poklicali na prvo sled, ki jo lahko označim kot tisto res ta pravo.

V času, ko gamsi postanejo črni je v našem edinem predelu lovišča kjer lovimo gamsa mlad lovec odšel na lov na gamsa. Ležeč na skali je v jutranjem hladu pričakal dvoletno kozico in se čez nekaj časa odločil za strel. Mogoče trema, hlad ali kak drug slučaj sta hotela, da je strel kozo zadel preveč zadaj, tako da je le tipično nakazala strel in se spustila navzdol po strmini v težko prehodno grapo. Na neki čistini med pritlikavim drevjem jo je še enkrat opazil, a prekratko za ponoven strel, nakar je izginila v globino.

Ravno tisti teden je upravni odbor lovske družine vse člane obvestil, da me lahko kličejo za iskanje po krvni sledi, zato je telefon kmalu zazvonil in mladi lovec mi je zaupal svojo težavo. Seveda sem z veseljem sprejel nalogo in zmenila sva se za čas in kraj srečanja. Dobre tri ure po strelu smo se že vzpenjali po gori. Med hojo mi je podrobno razložil situacijo, tako da sem si v mislih že predstavljal, kako se bova s Perunom zadeve lotila. Ko mi je razlagal, kam se je koza spustila sem se zavedel, da ta sled ne bo enostavna, temveč precej nevarna, saj je tisti teren znan kot eden bolj nevarnih v lovišču. Od tam so pred leti že reševali lovskega tovariša, ki se je lahko le pomoči ostalih zahvalil za življenje. Odločitev, da sem v nahrbtnik vtaknil tudi poldereze in obul gorniške čevlje je bila edino pravilna. Palica pa je v takih primerih obvezna, a kaj ko te pri vsej tej opremi še najbolj moti puška, a brez nje pač ne gre.

Iz turistične steze smo se spustili po strmem travnatem in z drevjem redko poraslem pobočju do mesta kjer naj bi bil nastrel. Peruna sem odložil za bližnjim štorom in že sva s strelcem preiskovala nastrel. Nobene krvi, le čisto mala poškodba tal, kjer se je koza odgnala in šop dlake s trebuha. Strelec mi je zaupal še smer pobega in že sem Perunu natikal sledno ovratnico z dolgim jermenom. Pes si je najprej ovohal nastrel, se povzpel nekoliko višje, nakar pa se odločno obrnil in usmeril navzdol. „Točno tu je šla“ je potrdil strelec. „Super, sedaj pa se drži nekoliko zadaj, da nama ne prečkaš sledi!“ mu odvrnem. In že se spuščamo nižje.

Tiste dni je kar lepo deževalo in tudi ko smo se ta dan dvigovali na goro, nas je že malo napralo, pa se potem ustalilo na samo oblačno. Hribovska trava na strminah ni nič kaj varna za hojo. Po eni strani skriva kaj je pod njo, po drugi pa prav rada zdrsne, mokra še posebej in če se ne ujameš, imaš kaj hitro tobogan, ki se lahko kaj neprijetno konča. Takrat si vesel vsakega drevesca, ki ti lahko nudi rešitev ali oporo. V takem terenu slediti psu, ga opazovati in opazovati teren naprej, če slučajno ne naletiva na še živo sledeno žival, je pa že zoprna zadeva. A tako to gre.

Teren se je preoblikoval v nekakšno naravno ozko stezo, skoraj pot, takoj za njo pa v še večjo strmino, ki se je nižje že previjala v posipajoči se pesek in skalovje, marsikje tudi previsno. A Perun je po nekaj metrih lagodne sledi po tej stezi nenadoma skrenil naravnost navzdol. „O ti hudir, lahko tebi po vseh štirih“ si mislim in že sem v rokah držal skrajni konec 10 metrskega jermena, ki se je spuščal v globino.

Ko se učiš, te vsi opozarjajo, da psa na slednem jermenu nikar cukati, da je to le „komunikacijska linija“ z njim. „Prav, če komunicirava, predragi kosmati prijatelj, pa razumi, da sem sedaj tu gori malo posran in me počakaj trenutek!“ si mislim in ga zadržim in kličem strelca, ki se je spuščal za nama.

„Podrži ta jermen, da se spustim bližje k psu in preprimem na krajše, potem pa pojdi po tistem grebenu in ne hodi za nama!“ mu naročim in že lezem po vseh štirih skoraj zravnan navzdol. Pa sem se kaj hitro odločil, da sem snel nahrbtnik in že sem si nekako zataknjem za pritlikavim hrastičkom natikal poldereze. Nahrbtnik še zalučam navzgor strelcu in že sem pri psu, jermen pa sem od tam dalje za pol dolžine zatikal za redko drevje in šele ko sem po korakih prišel spet do psa sem ga povlekel za seboj pa spet nadaljeval s to taktiko.

Perun, sicer na učnih sledeh pravi vlečni pes, je očitno dojel situacijo in se ni prav nič upiral ali vlekel naprej. Prvotni strah, da bo šlo kaj narobe ali da mu bom s tem zaustavljanjem odvzel voljo, se je počasi preobračal v zaupanje. Bolj sem negodoval nad kozo, ki si je izbrala to kozjo stezico, čeprav je nekaj metrov višje potekala prava avtocesta, že prej opisana potka. A koza je pač koza in ni ji zameriti. Še posebej, ker je smrtno zadeta imela polno pravico, da nam to zadnje delo z njo čimbolj oteži.

Sled naju je zapeljala spet nekoliko bolj v poraščen in manj strm del, ko sem se spomnil, da je tu nekje strelec iz svojega mesta po strelu videl še eno kozo, ki je z mladičem zbežala navzgor. In lej šmenta, pes se je tudi usmeril navzgor. V trenutku te začne glodati hudiček dvoma ali gre sedaj pes po sledi zdrave živali ali pa je tu šla tudi ranjena koza. A že po nekaj metrih se je Perun ustavil, me pogledal in skoraj bi prisegel, da mi je pomežiknil, ko se je obrnil, vrnil nekaj metrov in nadaljeval navzdol v ozek graben. Očitno je preveril sled zdrave divjadi in se prepričal še preden je iztegnil polno dolžino slednega jermena. „Jaaaaaa, fantiček, danes ti pa gre. Le tako dalje!“ mu potihem prigovarjam. Pa sem prav kmalu spet po tihem preklinja, ko se je povzpel prav po robu travnatega nosu, pod katerim se je za višino kakšnih treh možakarjev nižje po strmi kamniti strugi penil hudourniški potoček.

Spet uberem prejšnjo taktiko in ker sem sedaj držal jermen vedno vsaj na polovici dolžine, sem ga hitro pretaknil okoli skalnega zoba in se odločil teren prečiti višje kar se je izkazalo za dobro taktiko, saj sva se že spuščala po drugi strani navzdol prav proti strugi potoka, ki je tam zavijal okoli naslednje skale in se spuščal v nekakšen napol strm slap.

In prav tam, prav na robu struge nad slapom, prav tam je ležala. Ravno tam se je odločila zadnjič zadremati in se nasloniti na šibek grm, da ji je z žuborenjem potoka odtekla življenjska sla.

Preden sem jo dobro zagledal, je bil Perun že pri njej in glasno vriskanje se je kar nekaj minut mešalo z veselim laježem mladega bavarčka.

Marsikateri stari krvosledec bo pripomnil „Nič posebnega.“ O pa je, spoštovani lovski tovariš, še kako je nekaj posebnega! Ko ti kosmati prijatelj pokaže takšno razumevanje in ti na tako lep način zaseje zaupanje, ga okrona z uspehom, kot je to tega dne storil Perun, se to zapiše v prav poseben kotiček srca.

Ko ti čez štirinajst dni na lovu podari svoj prvi vrisk na sledi za zajcem še mlada brak jazbečarka, se polno zaveš, kako lepo je biti lovec in kako še lepše je biti vodnik svojim štirinožnim prijateljem!

Dragi kosmati prijatelji, hvala vam!