Antraks ali sindrom vraničnega prisada je bolezen, ki se pojavlja predvsem pri rastlinojedih živalih zlasti na kmetijskih območjih Amerike, Azije, Afrike in jugozahodne Evrope.

Je ena najstarejših odkritih bolezni drobnice in domačih živali.

ANTRAKS NA SPLOŠNO
Prvi so jo odkrili in popisali že stari Grki ter Rimljani, ki so opisovali skrivnostne pogine domačih živali in nenavadne smrti ljudi, ki so se z njimi ukvarjali. Je zelo resna bolezen, saj je stopnja smrtnosti pri nekaterih oblikah celo stoodstotna. Njen povzročitelj je zelo trpežna bakterija Antraks, ki v telo neke živali ali človeka lahko pride na več načinov.

Kljub smrtonosnosti pa v vsej zgodovini ta bolezen ni terjala veliko žrtev saj na srečo ni prenosljiva s človeka na človeka. Tako so bile žrtve večinoma le ljudje s stalnim stikom z živalmi - mesarji, volnarji, pastirji... zadnja potrjena smrt človeka zaradi te bolezni pa je prišla leta 2006 iz Velike Britanije. To je bila v tej državi prva žrtev po več kot 40 letih.

Bolezen je ozdravljiva le, če se jo odkrije zelo zgodaj in le s primernimi zdravili, ki pa jih na žalost nima vsaka bolnišnica.

Preventivno pa se bolezni lahko izognemo s cepivom. Od vseh vrst, ki so jih razvili, je primerno le eno, saj imajo vse ostale vrste preveč stranskih učinkov. Cepljenje s tem cepivom je zelo boleče in dolgotrajno, saj je sestavljeno iz šestih doz cepiva, ki jih bolnik prejme v času dveh let.

Zdravljenje okužbe vključuje visoke odmerke antibiotikov, ki se dajejo peroralno ali intravensko (na primer penicilin G, ciprofloksacin, doksiciklin, eritomicin, vankomicin ...). Pri pljučni obliki vraničnega prisada je takšno zdravljenje uspešno le takoj po okužbi, ko še simptomi ne nastopijo. Poznani so tudi sevi bakterije vraničnega prisada, ki so rezistentni na antibiotike.
 

Bolezen vraničnega prisada povzroča podolgovato oblikovana bakterija - bacil, po latinsko imenovana Bacillus anthracis ali na kratko Antraks. Njena velikost je 9 mikrometrov.  Je ena od le nekaj vrst bakterij, ki lahko tvorijo endospore s še posebej dolgo življenjsko dobo. Ko so življenjske funkcije bakterije ogrožene zaradi pomanjkanja hrane, neprimerne temperature...se bakterija spremeni v endosporo, ki je zelo vzdržljiva in neobčutljiva za zunanje dejavnike. V taki obliki čaka dokler ne najde novega primernega gostitelja, ki ji da ustrezne pogoje za njeno nadaljnje življenje. V primeru antraksa lahko to obdobje traja tudi nekaj desetletij. Prav zaradi te lastnosti je okužba zelo lahka in tudi nepričakovana.

Endospore bakterij najpogosteje najdemo v koži, kožuhih in dlaki živali- predvsem drobnice, v živalskem mesu ali celo v zemlji na območju kjer je nekoč poginila okužena žival. Prvi jo je odkril Robert Koch leta 1877. Ta nemški znanstvenik je to bakterijo uporabil kot eno prvih s katerimi je predstavil in dokazal svojo teorijo, da bolezen povzročajo mikrobi. V seriji za takratni čas revolucionarnih eksperimentov je odkril njen življenjski cikel in načine prenosa bolezni. Za to veliko odkritje na področju mikrobiologije in medicine je leta 1905 dobil Nobelovo nagrado.

 

PRI ČLOVEKU
Ker je antraks tako vzdržljiv in ga lahko najdemo skoraj kjerkoli, obstaja več načinov okužbe in s tem tudi več oblik bolezni. Kljub temu, da se bolezen ne prenaša s človeka na človeka, gre okužen človek praviloma v karanteno. Lahko se seveda zgodi, da zaradi številnosti bakterij okuženi človek postane potencialni vir okužbe.

Najnevarnejši način okužbe je vstop bakterije skozi dihala iz katere se razvije pljučna oblika bolezni. Do okužbe najpogosteje pride pri delavcih, ki se ukvarjajo z volno ali kožami okuženih živali. Ti delavci so že na splošno izpostavljeni okužbi, saj vsakodnevno vdihavajo bakterije v manjših količinah, ki pa jih človeški imunski sistem z lahkoto uniči. Ta način okužbe pa so izkoriščali in še izkoriščajo vojaške in teroristične organizacije, ki uporabljajo antraks kot biološko orožje v obliki prahu.

Drugi način okužbe je vstop bakterije v telo skozi prebavni trakt. Do tega pride predvsem z zaužitjem premalo toplotno obdelanega in z bakterijo okuženega mesa.

Najpogostejši način okužbe pa je vstop bakterije skozi kožo, saj predstavlja kar 95% okužb. Do tega pride z neposrednim stikom živalske kože ali kožuha- predvsem pri mesarjih in kmetovalcih. Ta oblika okužbe se kasneje razvije v kožno obliko bolezni.

 
PRI ŽIVALI
Živali se v glavnem okužijo, ko zaužijejo spore bacila s krmo, ali pa jih popijejo z vodo. Možna je tudi okužba preko poškodovane kože, poškodb v ustih in žrelu. Okužene živali izločajo povzročitelja preko vseh izločkov, ki jim je primešana kri, v iztrebkih, urinu in izcedku iz nosa.

Ko bacili vdrejo v organizem, se najprej namnožijo na kraju samem, potem pa zelo hitro preidejo v kri, kjer se močno razmnožijo in živali zelo hitro poginejo. Bolezen lahko poteka tudi počasneje, z nekajdnevno vročinsko boleznijo, ki se pojavi nenadoma, brez pravega vzroka.

 

Bolezen se pojavlja zlasti na močvirnih področjih in tam, kjer potoki in reke občasno poplavljajo. Bolezen ponavadi izbruhne v poletnem času, ko so živali na paši.

Povzročitelj je paličasta bakterija Bacillus anthracis, ki v neugodnih razmerah, zlasti ob stiku z zrakom, tvori spore. Spore so izven gostitelja zelo odporne in lahko v okolju preživijo tudi več let. V zemlji se lahko ohranijo več kot 10 let, če so izpostavljene sušnemu okolju, pa preživijo 2 leti. Iz zemlje, kamor je bila nekoč zakopana poginula žival, okužena z bacilom vraničnega prisada, lahko spore prinesejo na površino deževniki ali talna voda, potem pa jih po površini razširi deževnica. Trava, seno, slama, itd, utegnejo biti na območjih, tako imenovanih distriktih vraničnega prisada, kontaminirani s sporami.

  OBLIKE BOLEZNI

Glede na obliko okužbe poznamo tri glavne oblike bolezni, vsaka pa ima svoje posebne značilnosti, simptome in drugačne stopnje smrtnosti:

 

PRI ČLOVEKU Je najnevarnejša oblika z največjo stopnjo smrtnosti. Bolezen poteka v dveh fazah. Nekaj dni po okužbi (običajna inkubacijska doba je od 1 do 7 dni) se pojavijo simptomi podobni gripi, ki vključujejo visoko vročino in kašelj, ki trajajo nekaj dni. Za drugo fazo pa je značilno hudo vnetje dihal, ki se skoraj vedno konča z zadušitvijo. Za to obliko bolezni je zdravljenje zelo redko, saj nima učinka, četudi z zdravljenjem začnemo v zgodnji fazi bolezni. Prav zaradi tega je stopnja smrtnosti skoraj 100%.

PRI ŽIVALI
Ko bacili vdrejo v organizem, se najprej namnožijo na kraju samem, potem pa zelo hitro preidejo v kri, kjer se močno razmnožijo in živali zelo hitro poginejo. Bolezen lahko poteka tudi počasneje, z nekajdnevno vročinsko boleznijo, ki se pojavi nenadoma, brez pravega vzroka.

Čas od infekcije do pojava kliničnih znakov je največ 5 dni, pri ovcah se prvi znaki lahko pokažejo že po 24 urah. V najhujši obliki pride do nenadnega pogina pri na videz zdravi živali, ki pade po tleh. Na ustih in nosu se pojavi krvava pena, iz zadnjične in vaginalne odprtine pa teče čista kri. Pride do težav pri dihanju, krčev ter posledično do pogina zaradi paralize dihalnega centra. Ta oblika je najpogostejša pri ovcah.

Pri govedu pride najpogosteje do nenadnega povišanja telesne temperature (40° C do 42° C), pospešeno je dihanje in srčni utrip. Žival je utrujena, ne je, ne prežvekuje, ne daje mleka. Pride do krvave driske, močno pordečenih vidnih sluznic, krvavitev skozi zadnjično odprtino, oteklin v žrelu, itd. Žival po nekaj dneh pogine.

Pri konjih se bolezen kaže v dveh oblikah: žrelna, za katero je značilna močna oteklina v predelu žrela, vratu in vse do prsi ter trebušna, za katero so značilni hudi krči (kolike).

Pri prašičih se vranični prisad največkrat pojavi v žrelni obliki, ki se kaže z oteklino pod čeljustjo in po vratu.

 
KOŽNA OBLIKA:

PRI ČLOVEKU Prvi simptomi za to obliko so tipične pege, ki se pojavijo na koži dlani in rok. Te črne pege se kmalu razvijejo v mehurčke z krvavo vsebino. Ko se posuši, na njenem mestu nastane črna krasta. Pri približno 20% okuženih bolezen napreduje do zastrupitve in smrti.

 

PRI ŽIVALI
Kožna oblika je pri živalih zelo redka. Na koži se pojavijo mehurčki rumene ali rjavo rdeče barve, napolnjeni s serozno ali krvavo vsebino. Lahko se oblikujejo tudi boleče in trde otekline, ki se spremenijo v razjede. Pri tej obliki je možna tudi ozdravitev živali.

Bolezen je ozdravljiva. V začetni fazi se lahko bolezen zdravi z visokimi dozami antibiotikov. V primeru nenadnega pogina ali hude vročinske bolezni, je potrebno vedno pomisliti tudi na vranični prisad. Takšne živali se nikakor ne sme zaklati ali je izkožiti na licu mesta, saj se na ta način v zemljo sprosti ogromna količina spor, ki za nadaljnja desetletja kontaminirajo tisto območje.

 

ČREVESNI (GASTROINTESTINALNI ) ANTRAKS:
Je posledica okužbe prek prebavnega trakta. Začne se z visoko vročino, hudimi bolečinami v trebuhu, bruhanju krvi, močno diarejo, vnetju prebavnega trakta ter izgubo apetita. Bolnik lahko umre, ko se bakterija iz črevesja razširi v krvožilni sistem in strupe razširi po vsem telesu. Ker je ta oblika bolezni lažje ozdravljiva, je smrtnost 25 do 60 odstotna in je odvisna od tega kdaj začnemo zdravljenje.
 

Značilna penasta kri ki se ne strjuje in črne oči zaradi krvavitev

UKREPI

Ker gre za zoonozo, je potrebno o pojavu vraničnega prisada obvestiti tudi zdravstveno službo.

V primeru, da se pri živalih pojavi sum na vranični prisad (nenadni pogin, hudo vročinsko stanje, kolike pri kopitarjih, itd.) mora imetnik živali o tem nemudoma obvestiti veterinarja, ki bo sum potrdil ali ovrgel. V primeru potrditve suma mora veterinar, ki sum postavi, o tem nemudoma obvestiti pristojni območni urad VURS, ki z odločbo odredi ukrepe za preprečevanje širjenja bolezni.

Za preprečevanje vraničnega prisada je najpomembnejša osveščenost ljudi in izvajanje drugih preventivnih ukrepov:

• izolacija novo nabavljenih živali;
• izolacija bolnih in brejih živali;
• zagotavljanje zdravstveno ustrezne pitne vode in krme;
• zagotavljanje ustreznih higienskih razmer v objektih za rejo in drugih prostorih;
• zagotavljanje higiene porodov in molže;
• preprečevanje vnašanja povzročiteljev v rejo;
• ustrezno ravnanje s trupli, odpadki, gnojem in gnojnico;
• čiščenje in razkuževanje (razkuževalne bariere, higiena rok, obleke, opreme, prevoznih sredstev, ...)
• zaščita vodnih virov na gospodarstvu.

Viri: 

• BOLEZNI DIVJADI; Stane Valentinčič
• PARAZITOLOGIJA ZA VETERINARJE; Janez Brglez

INTERNET:

•  
  • Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije
  • Zavod za zdravstveno varstvo Celje
  • Uprava RS, za zaščito in reševanje

Milano