Trihineloza spada med zoonoze, bolezni, ki ogrožajo živali in ljudi.

Njen povzročitelj je črevesni parazit Trichinela spiralis. Bolezen je razširjena po vsem svetu, njen povzročitelj pa parazitira v mnogih živalskih vrstah, divjih in domačih.

Trihineloza je zoonoza, bolezen živali, ki se prenaša na ljudi in se vse bolj pojavlja, zato se ji posveča vedno več pozornosti. Trenutno poznavanje te bolezni temelji na infekcijah z zajedalcem  Trichinello spiralis. Vendar se pojavljajo tudi nove vrste trihinel na Papua Novi Gvineji in Severni Ameriki in obolenja ki jih je pri ljudeh povzročila T pseudospiralis, za katero je do nedavno veljalo, da se pojavlja le pri živalih.

Parazitsko infekcijo Trihinelozo povzročajo nematodi iz rodu Trichinella.   Za infekcijo z eno ali več vrstami tega rodu so dovzetni skoraj vsi sesalci, vendar pa so še posebno ljudje nagnjeni k razvoju kliničnih znakov. V prejšnjem desetletju se je število žarišč močno povečalo. Resnost obolenja je odvisna od števila zaužitih ličink, vrste parazita, spola, starosti, etnične skupine in imunskega odziva okuženega. Inkubacijska doba traja približno 7-30 dni.
Prvi znaki okužbe so driska in bruhanje, ki ju spremlja bolečina v trebuhu. V naslednji stopnji bolezni, v kateri ličinke prodro v mišice, se pojavi vročina, znojenje in splošna slabost.... V tretji stopnji bolezni pride do vnetja srčne mišice. Smrt je redka zahvaljujoč učinkovitejšemu zdravljenju, vendar je možen srčni zastoj. Zdravljenje temelji na protivnetnih zdravilih in antihelmintikih.
Po akutni periodi sledi popolno okrevanje. Tekom let se larve v mišicah uničijo, čemur sledi kalcifikacija.

Trihineloza je pomembna bolezen že tisoče let, čeprav je pogosto neprepoznavna. Človek trihinele dobi z zaužitjem hrane predvsem ker je težko  prepričati klavnice, da se testiranje za trihinelozo splača, čeprav je pogostost te bolezni zelo nizka. Celo v razvitih državah se je od leta 1991-2000 pojavilo več kot 20 000 primerov. T spiralis so odkrili že pri več kot 100 gostiteljih.

Vse faze v življenjskem ciklu trihinele potekajo v enem gostitelju. Ko nek sesalec, npr. prašič zaužije skeletno mišico v kateri so ličinke, te pridejo v tanko črevo. Tam se še štirikrat delijo preden spolno dozorijo. Samice pričnejo izločati ličinke, kar se zgodi približno 6 ali 7 dni po infekciji. Ta proces se nadaljuje ves čas življenja samice. Čeprav prevladuje mnenje, da odrasle trihinele ostanejo prisotne v črevesju zgolj nekaj tednov, obstaja dokaz, da lahko preživijo celo daljša obdobja, še posebej, če je gostiteljev imunski sistem oslabljen. Večina ličink se nato prenese do različnih organov, vključno srčne mišice, možganov, pljuč, retine, bezgavk itd. Vendar pa le larve, ki pridejo v skeletno mišico, preživijo. V večini primerov se postopoma encistirajo (zavijejo v kapsulo) in razvije se infektivna faza približno 21 do 30 dni po infekciji. Poudariti je treba, da pri dveh vrstah, T pseudospiralis in T papuae, mišične larve ne inducirajo nastanka ciste ali kapsule. Infektivnost larv lahko traja veliko let, odvisno od vrste gostitelja. Larve so večinoma nepatogene za gostitelje (izjema je človek), razen seveda, če jih je zelo veliko.

Značilnost tega parazita je, da se nujno prenaša z uživanjem mesa. Druga značilnost pa je, da je prisoten tako pri domačih, kot tudi pri divjih živali. V določenih okoliščinah sta ta dva biotopa povezana ravno preko človeka, kar pomeni, da so ljudje zelo izpostavljeni trihinelam, ki jih ponavadi povezujemo z divjimi živalmi. Vrsta, ki je najbolj pogosto povezana z infekcijo človeka, je T spiralis, ki je navadno prisotna pri domačih prašičih. Prenos na kmetijo je lahko posledica predatorstva drugih živali (npr. glodalcev), kanibalizem domačih svinj in pa hranjenje z nekuhanimi mesnimi ostanki. Do nedavnega so bila žarišča prvenstveno posledica uživanja okužene svinjine na bolj omejenem območju, z enim virom. Masovna prodaja (okuženega) mesa pa lahko razširi parazit na veliko populacijo. Pomembne so tudi vedno pogostejše okužbe divjih živali. Nedavne raziskave pa so pokazale, da so bili tudi okuženi rastlinojedi vir okužb.

V državah, kjer pregled mesa za trihinele ni obvezen, je pomembno, da se zmanjša tveganje porabnika z nasveti, kako pravilno pripraviti meso, ga zamrzovati,... Zaželeno je kuhanje pri 60°C vsaj 1 minuto. Meso lahko zamrznemo pri -15°C za 20 dni, pri -23°C za 10 dni in za -30°C za 6 dni, če je meso debelo manj kot 15 cm. Te temperature pa seveda ne veljajo za meso svinj okuženih s T nativa, ki so odporna na zamrzovanje. Komercialni produkti svinjine pa so izdelani pod nadzorom.

V mestnih in vaških razmerah so glavni prenašalci parazita prašiči in podgane, zato je nujno potrebna ustrezna preventiva za onemogočanje prenosa bolezni. Predvsem je treba prepovedati pašni način prehrane prašičev, ker pri tem načinu lahko pridejo živali v stik z trupli okuženih živali. Potrebno je letno izvršiti vsaj dve ali tri deratizacije v hlevih, silosih in gospodarskih poslopjih na kmetiji. Trupla podgan in vsa ostala je potrebno ustrezno sanitarno in higiensko odstraniti. Posebno moramo biti pozorni pri hranjenju domačih prašičev, da jim pokladamo ustrezno prekuhano hrano, ki ne vsebuje svinjskega mesa. Pravtako pa tudi sami ne kupujmo mesa, ki ni veterinarsko pregledano, še posebej v času pred in po prazniki, ko je ponudba mesa sumljivega porekla zelo velika.

Leta 2004 je bilo v Evropi 1100 primerov trihineloze, večinoma iz Srbije, Hrvaške, Romunije Bolgarije. Pojav v drugih državah je pogosto povezan s potovanjem v omenjene države in prinašanjem mesa domov, zato moramo poskrbeti za osveščenost, ki pomembno prispeva k preventivi.

Predpisi v Sloveniji lovcev ne zavezujejo več k obveznem oddajanju vzorcev mesa vsejede divjadi, če gre za lastno uporabo. Pa vendar vemo, da obstaja praksa delitve mesa med več lovci predvsem pri uplenu na pogonih. Potrebno se je obnašati odgovorno in kljub pozitivnemu predpisu oddati vzorce na pregled, do takrat pa z uživanjem tega mesa počakati oz. ga ne predelavati v suhomesnate proizvode.

Viri: Seminarska naloga TRIHINELOZA avtorice Polone Novak, svetovni splet