Kontrolna metoda 3. del

3 Dosedanje izkušnje v Sloveniji

V primerjavi z večino Evrope in Severne Amerike je za Slovenijo značilna dokaj stabilna teritorialna razdelitev na lovišča lovskih družin (društev!) in na lovišča s posebnim namenom (nekdanja gojitvena lovišča). Lovsko-upravljavski sistem, ki izhaja iz trenutno veljavnega zakona o divjadi in lovstvu, je enoten na celotnem območju države.

Slovenija ima v organiziranosti lovstva še eno primerjalno prednost: pred sprejetjem v lovsko društvo morajo lovci-pripravniki opraviti pripravniški tečaj in lovski izpit. Oboje jim daje strokovno usposobljenost za kasnejše sodelovanje pri raziskovalnih nalogah in projektih. Številni lovci so opravili tudi dodatne oblike izobraževanja na tečajih za lovske čuvaje in lovske tehnike oziroma lovske mojstre v najnovejšem času. Seveda je pri izbiri sodelavcev treba upoštevati individualne razlike v naklonjenosti in vrednotenju raziskovalnega dela.

Začetki sistematičnih spremljanj dogajanja v izbranih populacijah prostoživečih živali v Sloveniji segajo v 70. leta 20. stoletja. Odzivno upravljanje z divjadjo je v polnem pomenu zaživelo že leta 1975, na območju takratnega Gozdnega gospodarstva Postojna. Takratna lovsko-upravljavska organiziranost, posrečena kadrovska zasedba in pereča gozdno-gojitvena problematika na Postojnskem gozdnogospodarskem območju so omogočili radikalen zasuk v veljavni politiki varstva, gojitve in lova divjadi, še posebej jelenjadi. T. i. kontrolna metoda v gospodarjenju z divjadjo na območju Gojitvenega lovišča Jelen-Snežnik (Simonič, 1979, 1982) namreč vsebuje vse značilnosti odzivnega upravljanja z vgrajenim integralnim monitoringom. Med t. i. merljive kazalnike, ki so jih v okviru upravljanja s populacijo jelenjadi spremljali, so uvrstili telesno težo (Adamič in Kotar 1983), stopnjo oplojenosti samic in zdravstveno stanje odstreljenih živali. Pomembno vlogo je imelo tudi spremljanje stopnje objedenosti mladja gozdnega drevja na mreži stalnih vzorčnih ploskev (Perko, 1979, 1982; Veselič, 1981, 1982, 1991; Udovič, 1995 itn.). Z rezultati dobro organiziranega monitoringa sta lahko Simonič (1986) in Perko (1986) že deset let po uveljavitvi sistema kontrolne metode (odzivnega upravljanja!) pri gospodarjenju z jelenjadjo ugotovila upad stopnje objedenosti mladja, povečanje številčnosti mladja, povečanje telesnih tež, povečanje stopnje oplojenosti samic in splošno izboljšanje zdravstvenega stanja jelenjadi.

Sestavna dela projekta Ekologija divjega petelina v Sloveniji (Adamič, 1986) sta bila kartiranje aktivnih in opuščenih rastišč divjega petelina (inventarizacija) in vsakoletno preštevanje (monitoring) divjih petelinov na aktivnih petelinjih rastiščih v obdobju 1980–1986. Popisali in kartirali (v karte z merilom 1 : 25.000) smo 443 v času projekta večinoma aktivnih rastišč. Tako smo ustvarili podatkovno bazo, s katero je bilo mogoče zaznati spremembe v aktivnosti rastišč in lokalni številčnosti divjega petelina. Po koncu tega projekta sta spremljanje aktivnosti rastišč in spomladansko štetje petelinov postala sestavina drugih podobnih nadaljevalnih projektov (Čas, 1996, 1998, Čas in Adamič, 1998).

Sodelovanje lovcev je bilo pomembno tudi pri oblikovanju Osrednjega registra podatkov o rjavem medvedu v Sloveniji (Adamič, 1993) – vsakoletnem preštevanju (monitoringu) rjavih medvedov na mrhoviščih in krmiščih na razširjenem osrednjem varovalnem območju te živalske vrste. Iz kontinuirano zbranih podatkov preštevanja, s katerim smo v Sloveniji v sodelovanju z lovskimi organizacijami pričeli oktobra 1993, so razvidni: (opažena) struktura populacije, delež vodečih samic, povprečno število mladičev na eno vodečo samico, povprečno število medvedov na eno števno mesto v različnih delih osrednjega območja itn. Torej dragocen niz informacij, ki bi jih bilo mogoče skupaj z drugimi podatki uporabiti v trajnostnem (odzivnem) upravljanju z rjavim medvedom v Sloveniji.

Na podlagi izkušenj, pridobljenih v prej opisanem monitoringu, smo leta 2004 s sodelavci z LZS in ZGS oblikovali metodo za spremljanje populacijske dinamike medveda v Sloveniji. Metoda temelji na mreži 151 stalnih števnih mest, ki prekriva vse sedanje populacijsko območje razširjenosti rjavega medveda v Sloveniji in njegov disperzijski koridor proti severozahodu – Italiji in Avstriji. Mreža stalnih števnih mest je postavljena tako, da so posamezna števna mesta vsaj en kilometer oddaljena od najbližjega naselja in tri kilometre od sosednjega števnega mesta, s čimer smo skušali preprečiti večkratno evidentiranje istih medvedov. Števna mesta se praviloma nahajajo na mrhoviščih in krmiščih. Na vseh mestih trikrat letno (enkrat spomladi in dvakrat jeseni) na isti dan poteka štetje medvedov po vsej Sloveniji, vselej od ene ure pred sončnim zahodom do polnoči. Hkrati smo predpisali tudi merila, po katerih bomo v prihodnje ob morebitnem prostorskem širjenju medveda v postavljeno mrežo dodajali nova števna mesta. Pogoji zbiranja podatkov so med števnimi mesti in v času popolnoma izenačeni (vnaprej predpisani), zato daje opisana metoda trdno in strokovno neoporečno podlago za spremljanje relativne populacijske dinamike medveda.