Goniči

Slovenske avtohtone pasme lovskih psov do leta 2003

Pogled na goniče kot nastarejše pasme lovskih psov skozi zgodovino.
- istrski ( kratkodlaki in resasti ) gonič,
- posavski gonič,
- planinski gonič – koroški žigec

Kratek kronološki pregled:

GONIČI

Goniči naj bi po osnovni biološki delitvi izvornih oblik pripadali skupimi canis familiaris intermedius ( pepelnati pes ). Ta naj bi bil po nekaterih teorijah križanec med bronastim in mostičarskim psom, vendar temu oporekata tako dr.Keller kot tudi Tschudy, ki menita, da pradomovina goničev ni v zahodni Evropi ( od tod naj bi se širil proti severu in jugu ), temveč v Egiptu, ali kvečjemu na evropskem jugu. To svojo domnevo Tschudy utemeljuje s tem, da so slike goničev pri Egipčanih nastale že 3000 let pred n.š., zato širitev v obratno smer ni bila mogoča. Poleg tega naj bi se goniči iz Egipta širili v Evropo šele po Ramsesu III. (1.180 - 1.150 pr.n.š.)
Goniče prištevamo k najstarejšim pasmam lovskih psov, lov z njimi pa velja za najstarejšo obliko lova. Lov z goniči je najzanimivejši, hkrati pa so goniči ena najlepših pasemskih skupin.
Skozi stoletja so glede na potrebe lova bili vzrejeni tudi psi drugih lovskih pasemskih skupin kot npr.ptičarji, šarivci, jamarji, krvosledci.
Avstro-Ogrski stotnik ( in brakolog )F.B.Laska je v svoji knjigi Die Weidewerk in Bosnien und Herzegovina (Celovec 1905)menil, da je Balkan (Bosna) pradomovina skoraj vseh evropskih goničev. Od tam naj bi se razširili v okoliške kraje ( tudi Istro ) oziroma po vsej Evropi, zato je vse evropske goniče opredelil s skupnim nazivom: kontinentalni ali srednje evropski gonič, za razliko od dr.F.Jungklavsa (monografija:Die Braken, Leipzig 1936), ki jih je razdelil v sredozemski, zahodni, vzhodni in prehodni tip goničev. Danes delimo evropske goniče v zahodne in centralno-vzhodne. Sem spada t.i.prehodna oblika goničev ( prehod iz goniča v hrta ). V to skupino štejemo tudi naše, t.i.sredozemske goniče. Te pa glede na obliko ( videz ) delimo zopet v dva tipa ( podskupini ): kontinentalni in hrtoliki tip sredozemskega goniča.
Po mnenju Laske naj bi goniči z območja današnje Bosne, katerim pripadajo tudi predniki naših goničev, prišli tja iz Grčije, iz Bosne pa naj bi se razširili po vsem Balkanu, zlasti ob jadranski obali in se nato razširili v Italijo, Švico, Nemčijo in Francijo, od tu pa celo v Anglijo. Za njihovo širjenje naj bi bili zaslužni Kelti, ki so okoli 380 leta p.n.š.iz južne Francije prodrli tudi v naše kraje, vključno današnje ozemlje Bosne in Hercegovine, dokler jih niso Rimljani leta 167 p.n.š. nagnali nazaj v tedanjo Galijo. Logično bi bilo, da so Kelti vzeli s seboj tudi nekaj lovskih psov z območja Balkana. Selitev goničev z Balkana naprej v Evropo pa naj bi pospešili tudi križarji ob vračanju iz križarskih vojn, kot so npr.pospešili selitev posebne vrste petelina z območja Banja Luke, katerega potomci so v Nemčiji znani pod imenom vestfalski petelin. V Italijo pa naj bi prodirali naši goniči iz Grčije tudi po morju. To je torej temelj, na katerem sloni razlaga, zakaj je tolikšna podobnost med francoskimi, nemškimi in švicarskimi goniči in goniči z območja Bosne.Poleg navedenih in danes znanih vrst goničev z območja Istre pa so nekdaj na tem področju poznali še kraškega goniča ( rdečerjave ali pšeničnorumene barve z belo liso okoli vratu in po gobcu, prsih in nogah-po vsej verjetnosti prednik današnjega posavca; višina 48 do 58 cm ) in ilirskega resavca ( bele , rdečerjave, pšeničnorumene, sajaste ali prstenosivebarve; pri tistih z belo osnovno barvo, se le ta pojavlja podobno kot pri kraškem goniču; višina 46 do 56 cm ).
Že v prejšnjem stoletju so bili na območju takratne Slovenije številni resni vzreditelji istrijancev in deloma tudi posavskih goničev; po prvi svetovni vojni je bilo registriranih 14 vzrediteljev ( psarn ).
Drugod (izven območja Slovenije ) ni bilo nobenega.
Po mnenju Jožeta Kristena naj bi pred prvo svetovno vojno nekateri naši lovci hodili po goniče v Istro, posebno v okolico Pazina in Buzeta. Ker so bili takratni goniči večinoma nešolani in preostri ( posebno na srnjad ), je pri nekaterih lovcih nastal odpor proti goničem nasploh, pa tudi brakade niso bile več prilubljene. Predvsem zaradi zvišanega staleža srnjadi ostri goniči niso bili več primerni, zato jih je vedno bolj izpodrival brak jazbečar. O tem leta 1939 v Lovcu zelo zgovorno piše industrijalec Fric Burger iz Hrastnika, sicer vnet ljubitelj istrijancev. Razlog pa je bil tudi v tem, da so nemalokrat lovili z različnimi križanci in če so le glasno gonili, so jih že poimenovali za goniče. Vendar pa brak jazbečar kljub svoji takratni popularnosti ni mogel istrijanca povsem izriniti iz naših lovišč. To je zelo posrečeno ponazoril baron Lazzarini:”Če hočeš gojiti, vodi brak jazbečarja, če pa hočeš loviti vzemi istrijana” Dr.Ivan Lovrenčič pa je lovce pozival, da naj ne pozabijo, da je istrijan naša domača pasma, brak jazbečar pa tuja. Poleg tega je bil že tedaj prepričan, da se istrijana lahko zlahka popolnoma odvadi srne, ne le mladega psa, temveč tudi tistega, ki je srne gonil že nekaj let, še toliko bolj, ker je nemalo istrijancev, ki imajo rajše zajca kot srno.
Sprva so naši in tuji lovci, tako kot Laska, imenovali “istrijan”vse resaste goniče, ne glede na barvo, čeprav je bilo v Istri že tedaj tudi precej kratkodlakih goničev.
Leta 1924 so slovenski kinologi po zgledu ljubiteljev ptičarjev v Ljubljani ustanovili slovenski in hkrati tudi jugoslovanski Klub ljubiteljev brakov ( JKLB ), v odbor pa so bili izvoljeni takrat najbolj znani vzreditelji in ljubitelji goničev: Lazzarini, Zupan, Žmitek, Plemelj, Herfort, Roblek in drugi ). Na sejah 23.junija in 6.julija 1924 je dr.Ivan Lovrenčič predstavil dva kratkodlaka in dva resasta istrijana, dva keltska in enega posavskega goniča in opozoril na vrline ter hibe, ki so značilne za te pasme. Takrat so določili tudi osnovni standard, predvsem v razlikovanju teh pasem po barvi. V naslednjem letu je klub organiziral ocenjevanje zunanjosti v Ljubljani, Kranju, Trbovljah in Trebnjem. V začasno rodovno knjigo so vpisali vse tiste goniče, ki so v splošnem ustrezali tudi današnjim pasemskim znakom ( standardu ).
Leta 1926 je klub organiziral dve ocenjevani ( Ribnica, Cerknica ). V Cerknici so od 21 privedenih goničev sedemnajstim priznali vpis v rodovno knjigo, v Ribnici pa 27 od 32 ocenjenih psov.Naslednja ocenjevanja je klub organiziral šele leta 1936 ( Mokronog, Gornji grad, Sevnica, Šoštanj, Mozirje ). Tako je bilo leta 1938 vpisanih skupaj 274 goničev, za vzrejo se jih je uporabljalo 89. Pri tem so seveda močno prevladovali istrijanci in tako je še danes.
Leta 1924 je bila v Grosupljem prva tekma goničev, ki se jo je udeležilo šest goničev. Vse je vodil dr.Ivan Lovrenčič.
Leto 1939 je bilo za Klub ljubiteljev brakov zelo pomembno, v dejavnosti kluba neke vrste prelomnica, saj so takrat sprejeli “Pravilnik za telesno ocenjevanje brakov “ in “ Pravilnik za preizkušnjo lovskih sposobnosti brakov “ in uvedli Vzrejni register ( VRB ). V JRB je bilo takrat vpisanih že 320 goničev ( v VRB 126 ). Po tem novem pravilniku sta bili organizirani tekmi l.1939 in 1940, obe na Slivnici pri Cerknici. Uspešni psi s teh tekem so bili prvi vpisani goniči v JSG ( jugoslovanska knjiga šolanih goničev ). Na tekmi l.1940 so ocenjevali takrat novi mladi sodniki, ki so bili kasneje med najzaslužnejšimi strokovnjaki za goniče: Jože Kristen, dr.Janko Lavrič, dr.Lado Lovrenčič in Adolf Ivanc.
Leta 1939 pa je pri nas izšla brošura Braki Jugoslavije ( izdal jo je JKLB v okviru 9. št. Lovca ), v kateri so prvič objavljeni tudi pasemski znaki naših goničev.
Leta 1950 se je Jugoslovanski klub ljubiteljev brakov preimenoval v Klub za goniče.Po drugi svetovni vojni se je razvoj goničev še pospešil. V dvajsetletnem obdobju ( 1945 - 1965 ) je bilo skupaj 1197 legel oziroma 4921 mladičev, od tega pa je bilo ocenjenih oziroma v rodovno knjigo vpisanih skupaj 2669 vseh goničev. Od teh jih je pet odstotkov opravilo PNZ, 11 odstotkov pa se jih je udeležilo tekem.
Na prvi državni razstavi, 7.septembra 1947 v Ljubljani je bilo razstavljenih: 32 kratkodlakih istrijanov, 28 resavcev, 8 posavcev, 2 balkanca in 2 planinska goniča od skupaj 221 psov, naslednje leto ( 6.mednarodna razstava na Vilharjevi cesti v Ljubljani, 11. in 12.septembra 1948 ) pa že 85 kratkodlakih, 73 resavcev, 28 posavcev, 50 balkancev in 8 planinskih goničev od skupno 596 psov. Zanimivo je , da so na tej razstavi posavca imenovali “kraški gonič”, planinskega goniča pa “ koroški žigec “
Število razstavljenih naših goničev je nato izrazito upadalo. Na lanski, 31.mednarodni razstavi v Ljubljani ( 24.april 1993 ) je bilo 9 - krat manj kratkodlakih istrijanov, 32 - krat manj resavcev, 14 - krat manj posavcev ter nič planinskih in balkanskih goničev.
Naravne zasnove smo začeli preizkušati šele leta 1950. Leta 1949 in 1950 je klub organiziral mednarodni tekmi goničev. Leta 1949 je zmagala kratkodlaka istrijanka Hitra, JRGki 263 ( JSG 32 ), lastnik in vodnik Adolf Ivanc iz Sodražice, leta 1950 pa resavka Živa Podgorska, JRGri 239 ( JSG 63 ), lastnik in vodnik Jože Kristen iz Cerknice, ki je kasneje dosegla še tri nazive CACIB.
Tudi na kasnejših lokalnih tekmah so uspehi govorili v prid šolanemu goniču. K temu so pripomogle s finančno pomočjo in organizacijo predvsem področne lovske zveze, sprva predvsem iz Kočevja in Kranja, kasneje pa še iz Ljubljane, Celja in Kopra. Povečala se je tudi udeležba na tekmah ( 1961 - 12, 1963 - 18, 1964 - 27 goničev ).
Leta 1949 je bil ponovno izdan Pravilnik o delu goničev, leta 1950 pa še Pravilnik za ocenjevanje zunanjosti goničev. Tega leta je bila izdana tudi prva slovenska rodovna knjiga goničev, leta 1954 pa njen drugi del.
Literatura:
( KINOLOG - februar 1994 / 2, Miroslav ZIDAR )

Slavko Žlebnik Mežica, dne: Jan. 2007