Zgodovina lovske kinologije na Slovenskem

Kinologija označuje dejavnost, ki se ukvarja z vzrejo, vzgojo in neformalnim preučevanjem domačih psov.

Kljub imenu podobnem znanstvenim vedam kinologija to ni, saj pse znanstveno preučujejo zoologi, etologi, fiziologi in ostali znanstveniki glede na namen in cilje preučevanja. Lovska kinologija se kot že ime pove posveča pasmam lovskih psov.

Zgodovina lovskega psa sega še v obdobje, ko se je človek ukvarjal pretežno z lovom. Raziskovalci kot vzrok udomačitve navajajo tako približevanje pasjega prednika človeškim prebivališčem zaradi ostankov hrane, kot tudi zaradi namenskega izkoriščanja sposobnosti pasjega prednika za lov. Kakorkoli, nedvomno je človeku uspelo z odvzemom mladičev vzgojiti zvestega zaveznika v lovu. Ta pa na začetku nikakor ni bil tako zvest kot danes in nič čudnega, da se je na njegovem jedilniku poleg vseh vrst človeških odpadkov in iztrebkov znašel tudi kak mladič. Človeški. Danes pes kot prva človekova udomačena žival družno živi z nami in je naš najzvestejši spremljevalec najsi bo v športni ali lovski različici.
 

Na začetku prejšnjega stoletja Slovenci še nismo imeli nobene lovske ali kinološke (pasemske) organizacije. Lovstvo je bilo v nemških rokah, v rokah fevdalcev oziroma premožnih ljudi. Na Kranjskem je bila ustanovljena prva lovska organizacija "Kranjsko društvo za varstvo lova", ki pa se ni ukvarjala z vzrejo psov. Sicer pa je bilo tudi to društvo popolnoma v nemških rokah, saj je bil naš človek takrat le gonjač in hlapec. Zato je bila tudi za slovensko kinologijo pomembna prelomnica, ko je bilo ustanovljeno prvo slovensko lovsko društvo.

Že ko je bilo leta 1907 ustanovljeno Slovensko lovsko društvo, je bilo posebno poglavje v njegovem statutu posvečeno lovski kinologiji. Po prvi svetovni vojni se je ob prebujeni nacionalni zavesti izrazila tudi potreba po kinološki organiziranosti slovenskih lovcev vodnikov lovskih psov. 23. februarja 1921 so ustanovili Klub ljubiteljev ptičarjev kot prvo Slovensko kinološko organizacijo nasploh. 22. maja 1924 je bil ustanovljen Klub ljubiteljev brakov. V navezi s Klubom ljubiteljev športnih psov so oktobra leta 1925 ustanovili Jugoslovansko kinološko zvezo, ki je imela sedež v Ljubljani. Leto kasneje sta se jim pridružila še Klub ljubiteljev jamarjev in Društvo brak jazbečarjev. Pobudnik za ustanovitev JKZ in njen prvi predsednik je bil dr. Ivan Lovrenčič. Na področju lovske kinologije je deloval z veliko vnemo in si prizadeval, da bi lovci čimbolj širili zavest o pomembnosti vzreje čistokrvnih lovskih psov. Tajnik zveze je bil Teodor Drenig, vodja rodovne knjige pa Oskar Kosler.
V času pred ustanovitvijo kinoloških organizacij so bili posebno zagnani kinologi: Viktor Gale (ptičarji), Janez Kosler (goniči), Ivan Kovač in Franc Laska. Zavzemali so se za pričetek vzreje čistopasemskih psov tudi pri nas. Za ustanovitev društva, ki bi te cilje udejanilo, pa si je najbolj prizadeval dr. Ivan Lovrenčič.
22. maja 1924 so ustanovili Klub ljubiteljev brakov. Želeli so vzrejati in vzgajati čistopasemske goniče, zato so se člani kluba zavezali loviti le s pasemskimi psi. Takratni goniči so bili največkrat nešolani in preostri, zato v lovskih krogih niso bili priljubljeni, saj so upehano divjad ustavili in raztrgali. A dejstvo je, da so takrat lovili z različnimi križanci in vse, kar je na sledi glasno gonilo, so imenovali brak. Ustanovitelji kluba so si zastavili cilj takšne goniče izločiti in ukiniti ta način lova.
Lov z jamarjenjem je eden najstarejših načinov lova s psi. Ljubitelji terierjev in jazbečarjev so 4. marca 1926 ustanovili svoj klub z imenom Klub ljubiteljev jamarjev.
Ljubitelji brak jazbečarjev, ki so na začetku bili samostojna sekcija Kluba ljubiteljev brakov so se 25. novembra 1929 osamosvojili in ustanovili Društvo brak jazbečar. Prvi predsednik je bil Oskar Kosler, strokovni referent pa dr. Janko Lokar.
V naslednjem letu, 9. novembra 1930 so izvedli prvo uporabnostno tekmo v lovišču Šmarje pri Ljubljani. Brak jazbečarji so bili takrat zelo priljubljeni. Na prvi mednarodni razstavi psov vseh pasem v Ljubljani leta 1926 je bilo prijavljenih kar 35 brak jazbečarjev.
Ob začetku druge svetovne vojne, je kinološko delo na slovenskem praktično prenehalo.

Povojna organiziranost Slovenske kinologije se je začela 19. septembra 1946, ko je bil ustanovni občni zbor Kinološke zveze Slovenije. Sedež Jugoslovanske kinološke zveze je bil tudi po vojni v Ljubljani vse do leta 1953
Zaradi neučinkovitosti takratnih pasemskih organizacij in njihove nepripravljenosti, da bi ustanavljale podružnice, s katerimi bi se približale ljudem na terenu, se je porodila ideja o novi, teritorialni organiziranosti. Kljub težavam in nasprotovanjem nekaterih posameznikov se je pričelo uveljavljanje nove organiziranosti, katere osnovni namen je bil približati kinologijo terenu, torej ljudem, tudi na področju delovanja takratnih pasemskih organizacij. Tako so pričeli kinologi po vsej Sloveniji ustanavljati teritorialna kinološka društva za lovske (LKD) in športne pse (KD), pasemske organizacije pa so zamenjale državne vzrejne komisije. Leta 1983 je bilo že 35 kinoloških društev (za športne pse) s 5087 člani in 17 LKD (lovsko kinoloških društev) z 2520 člani.

Vir : arhiv KZS in splet