Radgona 2015 CAC
Gremo na CAC 2015 v Gornjo Radgono
Tako smo se zmenili že nekaj tednov prej. Prijatelji kinologi, lovci in seveda uredništvo portala. Prilike srečati prijatelje kinologe in njihove pse iz čisto drugega konca Slovenije ni vsak dan. Z namenom zabeležiti dogajanje na 9. državni razstavi psov lovskih pasem smo se Grega, Vito in moja obilnost za petkovo jutro zmenili, da krenemo malo po osmi uri proti kurjemu vratu.
Prometne zagate na Ljubljanski obvoznici so nam odhod premaknile skoro za uro, tako da smo na sejemsko ploščad prisopihali, ko se je razstava že odvijala. Ker je Grega imel svoje opravke, sva z Vitom kanila opraviti video in foto beleženje dogajanja.
Lahko reči, težje izvesti, saj tako veselje ob snidenju kot olika velita, da je prav pozdraviti svoje prijatelje in znance, ki jih ta dan ni manjkalo. Že pred vhodom v dvorano sva se veselo pozdravila s Tatjano Dravsko in njeno dvonogo in štirinožno druščino. Žal so morali že oditi. V sami dvorani pa pozdravljanju ne konca ne kraja. Prav lepo je na enem mestu srečati vse te ljubitelje različnih pasem lovskih psov. Na enem koncu sta kraljevala mogočni Bloodhund in Munsterlandec, tam drugje so postavali ponosni veimeranci in se postavljali pred živahnimi nemškimi ptičarji. Na vse to so umirjeno in zvedavo pogledavali labradorji in drugi prinašalci. Braki so prijateljevali z jazbečarji, prepeličarji pa povpraševali goniče po zdravju. No kakorkoli kdo vidi, sejem bil je živ, kot pravi France iz Vrbe in kljub željam po čimboljših uvrstitvah, nekaj živčnosti in kakšnemu začasno med noge stisnjenemu repku, je bilo vzdušje prav prijetno.
Po prvem krogu ocenjevanja vsem pripada odmor, kakšen prigrizek in požirek in tudi mi trije nismo želeli biti izjema. Pridružili smo se prijateljem iz domačega konca in poskusili ali ima pivo na višji geografski legi kaj drugačen okus. Ob debati pa čas tako hitro teče in že me je presenetil telefonski klic, da kje sem, saj se je defile prvakov že začel. Ja kako hudiča, saj sem govornico prireditve ravnokar še videl pri kiosku?! No kakorkoli, kamero v roke pa gas proti dvorani. Ruksak z opremo je seveda ostal pozabljen ob klopi in hvala prijateljem, ki so to opazili in ga čuvali. Saj se ne bi bal zanj, a sejem je bil tudi ribiški in nikoli ne veš, kaj ti ti ušpičijo!
V tem drugem delu pa postane vse bolj napeto. Izbrani so vedno malo v strahu malo v upanju, gledalci pa bolj ali manj čvrsto tiščijo fige za svoje favorite.
Sodniška ekipa v postavi Bojan Deberšek, Alojz Mlakar, Andreja Strajnar in Franc Dečman so postavljali favorite v vrsto, jih podili sem in tja, prebirali, presojali in se na koncu odločali, kateri so tisti, ki bodo stali na stopničkah. Pardon, stopničk ni bilo. Za lično odrezanimi panji z izpisanimi številkami uvrstitve. Po vsaki razglasitvi so se fotografi, tako tisti uradni, kot tisti ljubiteljski iz vrst obiskovalcev kot na podelitvi GP ali F1 nagrad zapodili v ring in zaklopi in bliskavke so veselo šklepetali in ovekovečali dosežke.
Za veliki finale, t.i. B.I.S. (Best In Show), torej najboljše na razstavi, je prireditelj povabil dolgoletnega mednarodnega sodnika iz Italije gospoda Giuseppeja Alessandra. Z izredno eleganco je ta 77 letni kinolog razvrščal izbrane pse in lepo se je videlo, da ima pristen stik s psi, ko je vsakemu s prav posebnimi jasnimi in nevsiljivimi gestami vzbudil pozornost, da so se odzivali in jih je lahko dobro ogledal in ocenil. V dobrih kinologih je nekaj, kar žarijo navzven, ko jih vidiš delati s psi.
Organizacija takega dogodka ni mačji kašelj. Zato je potrebno pohvaliti trud vseh sodelujočih, najprej Prireditvenega odbora s predsednikom LKD Maribor na čelu, Antonom Selinškom, kot vodja prireditve se je trudil Zdravko Brezovšek, kot strokovni vodja pa se je trudila Damjana Švegelj Žnidaršič. Vlasta Ciringer, Branko Kirbiš in Vojteh Kikl pa so poskrbeli za finančno, gospodarsko in marketinško področje. Delegat KZS pa je bil Sašo Novak, prisoten pa je bil tudi predsednik KZS Egon Dolenc. Dogajanje pa je povezovala Maša Švegelj.
V uvodu ličnega kataloga prireditve je Anton Selinšek lepo orisal tradicijo in primernost takih dogodkov.
Ogled te razstave nam je vzel dobršen del časa namenjenega obisku Radgonskega sejma, zato smo na koncu pohiteli še v druge hale in si ogledali še preostalo dogajanje.