Sonce in lajež
Sončna sobota na treningu psov jamarjev
Zahvaljujoč prijaznemu vabilu sem to pomladansko soboto preživel ob soncu, vetru in laježu malih borcev, ki se ne ustrašijo ne lisice niti odraslega merjasca. KLPJ in LKD Koper sta organizirali trening za jamarje, ki mi bo ostal v lepem spominu.Kljub nenamernemu izletu z mojim avtomobilčkom po razdrti poti ravno na nasprotni strani Mimoze, ki mimogrede sploh ni bil dolgočasen, sem s pomočjo telefonskih napotkov Roberta Bandlja, ki je s strani LKD Koper organiziral dogodek, le parkiral na planoti pred streliščem v Šmarju nad Koprom. Tam je že lepo dišalo po dobrotah iz žara in odmevalo od laježa bolj ali manj kosmatih štirinožcev. Trening je bil združen s piknikom in kot tak lepa spodbuda za druženje vodnikov.
Po pozdravu in nekaj kratkih požirkih odlične domače malvazije sem se odpravil do ograde z umetnim rovom, kjer so se že preizkušali jazbečarji in terierji, nekateri tudi v njihovem prvem stiku z lisico. Seveda tako kot je treba, v umetnem rovu strogo brez kontakta, ločeno s pregrado. Nekateri, odvisno od njihovega značaja, so se takoj, drugi pa na začetku malo obotavljajoče pognali v rov in ob bolj ali manj intenzivnem spodbujanju vodnikov glasno oznanili, da so tam notri v temi prišli do kosmate zverinice, ki jim je čez rešetko tudi kazala zobe. No, predvidevam, lahko pa da samo jezik in fige. Skratka nekaj kar je pse spodbudilo, da so se junačili in vračali k vodnikom, češ, a sem ga kajne?! In bili seveda deležni krepkih pohval in veselja, da so se mali junaki pokazali sposobne za svoja lovska poslanstva. Seveda, so se potem nekateri obrnili in se ponovno zmuznili v rov, to glasno povedat še prav močno "dišeči" lisici.
Ko so se vsi prisotni kosmatinci izkazali v tej panogi, je sledil čas za pogovor in posvetovanje. Damjana Švegelj Žnidaršič in Jože Batič iz Kluba ljubiteljev psov jamarjev sta vodila pogovor in vodnike seznanila o tem kaj potrebuje jamar za lov, kaj se zahteva za vzrejo, kakšne preizkušnje morajo in kakšne lahko opravljajo, kdaj so preizkušnje in telesna ocenjevanja, ... Dobili so na vpogled kako izgledajo ocenjevalni listi, vzrejna knjižica, bilten kluba, ... In pa še zadnjo številko revije Kinolog kjer je bil objavljen članek o jazbečarjih.
Damjana je na enem od terierjev prikazala tudi pravilno trimanje in sicer lepo svetlečo a bolj huligansko dlako spremenila v urejeno pričesko, ki pritiče NLT.
Ob tem dogajanju mi je bilo zanimivo opazovati obe meni manj poznani pasmi. Družabno navezanost jazbečarjev, ljubezen do otrok in prepirljivost terierčkov, ki pa se je pod spretno roko v nekaj trenutkih izkazala za povsem obvladljivo, mladi pes pa za izredno dojemljivega in učljivega.
Priznam, da s spoznanji zadnjega leta spreminjam do sedaj zakoreninjeno mnenje o teh pasmah. Nič več ne mislim, da so terierji neobvladljive žverce, jazbečarji pa primerni le za peglanje kavčev. Oboji so srčni borci, ki jim ni nihče povedal, da so majhni in se neustrašno spuščajo v boj z nekajkrat večjimi nasprotniki. Velikost srca pri teh pasmah očitno ni povezana z velikostjo celega psa.
Da to še kako drži, smo preverili v pozno popoldanskih urah, ko smo se pripeljali do obore v Istri. V njej je med nizkim trnatim in težko prehodnim rastjem kraljeval lep merjasec. Najprej ga je šel oblajat že izkušen Robertov brandl, potem pa so sledili še novinci v tej panogi. Za napadati tako visokega in kosmatega strica s tako dolgimi čekani je treba imeti že kar nekaj korajže. In naši mali junaki so jo imeli zvrhan koš. Pa previdnosti tudi, saj si je ata merjasec občasno privoščil nadeti hudoben izraz in je prhajoč tudi pospešil proti malim nadlegovalcem. Takrat so urne nožice prišle kar prav.
Ob sončnem zahodu smo se skupaj s ponosa in veselja polnimi psi in njihovimi vodniki odpravili nazaj preko meje. Pri gostitelju Robertu in njegovi Darji in Mateju smo si pogledali še posnetke, ki smo jih posneli tekom dne in se ob prijateljskem stisku rok in veselju ob tako lepo preživeti soboti odpravili vsak na svoj konec.
Lepo in poučno je bilo. Hvala!