Vaje poslušnosti 2014 v LKD Ljubljana

Ponovno uspešni tečajniki ob prizadevnih inštruktorjih

Kot že tri leta zapored sem imel tudi letos priliko prisostvovati tečaju vaj poslušnosti v organizaciji LKD Ljubljana. Do sedaj sem se jih udejstvoval s svojimi psi, letos pa sem ju izmenično le nekajkrat pripeljal, da smo malo ponovili kar smo se pred leti naučili in malo spoznali ostale kosmate duše. Sicer pa sem na tečaju delal napoto s fotoaparatom in bolj ali manj uspešno lovil posrečene dogodke.

Prve ure tečaja so se odvijale v ozki dolini na koncu Borovnice, kjer so nas zelo verjetno iz višine opazoval gamsi in tudi kakšen medved in si mislili, kaj se pa tem tam doli blede, da se tako vrtijo na mestu po travniku. A to vrtenje je imelo svoj namen. Najprej socializiranja več ali manj že poznanih štiri in dvo nožcev, potem pa spoznavanje in utrjevanje vaj, potrebnih za znosno sobivanje psov z vodniki in preostalo okolico. Spoznavanje in sožitje mladim psom ni delalo težav, bolj so bili moteči vodnikom med delom, ko so se na začetku želeli bolj posvetiti igri in letanju po travniku kot mukotrpni hoji ob nogi, vrtenju na mestu, dolgočasnemu prostoru in tistemu čudnemu levemu obratu, ki so ga tokrat tečajniki s Slavkom na čelu poimenovali »Katarinin obrat«.

Kot je normalno za ta letni čas, je prišlo tudi do ljubezenskih težav, ko so nekatera godna dekleta fantom mešale glave, da so s smrčki rili po tleh in vihali nosnice, ušesa pa so bila gluha za ukaze. A vse mine, pa je tudi to, poslušnost pa je iz ure v uro naraščala in na »seansah«, ki so v drugem delu tečaja potekale na travniku nad Igom, se je že lepo videlo napredek tečajnikov. Seveda pa ne gre vedno gladko in tisti, ki so bili prejšnjo uro vzorni, so kdaj pokazali, kako lahko se naenkrat pozabi vse naučeno.

A nekateri tečajniki so znali tudi mimo napotkov inštruktorice Katarine poudariti kakšen ukaz recimo z »Sem rekel!«, in žimasta Dalma je lepo naredila točno drugače kot se je ukaz glasil. A vodnik je to upošteval in spretno tako kot levo in desno stran pomešal ukaze in psička je »točno vedela, kaj mora narediti«! Vsak ima svoj način, in da je bil tudi ta pravi je tandem dokazal na uspešno opravljenem zaključnem izpitu. Pa še zabavno je bilo in smeha obilo.

Na zaključnem izpitu smeha ni bilo slišati, toliko bolj pa skorajda šklepetanja zob, saj je bila trema več kot očitna. Nekateri menda celo kosila niso zmogli pojesti tega dne. Ocenjevanje je potekalo pod žgočim soncem, katero tudi psom ni prijalo in so do in po svojem nastopu pred korektnim očesom sodnika Jožeta poležavali v senci in opazovali mencajoče vodnike. Vsi smo navijali za sotrpine, ki so potili pot na prikazu naučenega in z veseljem zaploskali, ko so uspešno zaključili.

Po izpitu je sodnik pohvalil vse tečajnike in njihove pse in dodal še nekaj koristnih napotkov za nadaljne delo in sobivanje s kosmatinci. To se mi je zdelo še posebej primerno, saj tako tečaj kot zaključni izpit nista namenjena sama sebi temveč uspešnemu sobivanju in čimboljši uporabnosti psov tako na lovu kot doma in v urbanem okolju.

Kaj suhoparen zaključek bi bil, če ga ne bi malo zalili in tako smo se zapeljali tistih nekaj sto metrov nižje v Ig na vrt Gerbčeve gostilne, kjer se je miza zašibila pod steklovino z osvežujočo pijačo. Psi pa so polegli nekateri pod mizo, drugi na svoj prostor na dvorišču in po prvem radovednem opazovanju okolice kmalu polegli in skorajda zasmrčali. Saj poslušati vse kar so za omizjem vodnikov ti trosili, res ni imelo smisla. A so se ti prav fino imeli in zdržali do večera.

Fino je bilo in vesel sem, da sem bil spet prisoten, le malo mi je žal, da se mi ni časovno izteklo, da bi kdaj prisostvoval delu druge skupine, ki je pilila svoje vaje na drugi lokaciji pod taktirko inštruktorja Dejana. Ne dvomim pa, da so se tudi tam imeli lepo.