PNZ v Višnji gori
Preizkus naravnih zasnov v lovišču LD Višnja gora
Pri lovski koči LD Višnja gora je bil zaukazan zbor zjutraj ob 8 uri. Ko pa sem zjutraj odprl oči in jih vrgel proti uri na steni, je ta kazala le nekaj minut do sedme. Pa sem jih prav hitro mencal v kopalnici pred lijakom in na brzino spravil svoje zaspano truplo v lovske cote in že sem ropotal po stopnicah proti pesjaku. K sreči je vsaj za Zarjo bilo vse pripravljeno, tako da sva že veselo verglala Hyundajčka in speljala z dvorišča. Pa sva bila kaj kmalu tudi spet nazaj, saj k sreči mi je le kapnilo, da v lahkih čevljih, ki sem jih imel obute, ne bo nič prijetno capljati po gozdu in mokri travi. Kdor nima v glavi, ima pa v petah, sem slišal pravit stare ljudi, jaz pa dodam, da tudi v bencinu.
Nekajkrat sem že bil v Višnji gori in sicer na strelišču, kjer so pred leti potekale tudi tekme forumske lige. A za kočo mi je bilo pa neznanka kje stoji. Tako da sem bil že pripravljen, da pokličem koga, da mi pojasni, ko sem jo zagledal točno nad odcepom, po katerem sem se takrat peljal k strelišču. Takrat je verjetno precej sijalo sonce in se bleščalo, da koče nisem opazil. Pa tudi sedaj je ni bilo lahko opaziti, saj je bilo vse skupaj zavito v precej gosto meglo, ki nas je spremljala celi dan.
Iz naše lovske družine sta prispela še dva vodnika s psi, na dvorišču koče pa sem srečal še nekaj znancev, Zarja pa je tudi veselo ovohala in polizala nekaj sošolcev iz tečaja VP2 iz letošnje pomladi. V živo pa sva spoznala še nekaj sogovornikov iz našega foruma.
Moja zadnja preizkušnja te vrste je bila pred 12 leti, ko sem v Logatec peljal Zarjino predhodnico Biso. Takrat se mi zelencu še sanjalo ni, kako to poteka, sedaj pa tudi ne, saj so zagotovo kaj spremenili, vsaj mislil sem tako. Pa izgleda da psi še vedno kot takrat tečejo po vseh štirih in vse je šlo na podoben način.
Oddali smo rodovnike, se postrojili. Brak jazbečarji posebej, visokonogi goniči posebej in že smo po opravljenem preizkusu strelomirnosti sledili določenemu sodniku na teren, z nami pa spremljevalec iz domače LD in pripravniki, ki so še potrebovali žig v svoje dnevnike.
Že prvi lep postaven pes je takoj in odločno pognal in pokazal, da je vreden truda svoje lovske gospodarice in osvojil prvi nagradni razred. Za njima smo se bolj ali manj uspešno zvrstili še ostali. Ko sva bila na vrsti z Zarjo, nisem imel preveč upanja, saj sem za razliko od ostalih psici vedno preprečeval gonjo srnjadi, pri številčnosti odstrela divjega zajca kot ga ima LD organizatorka, pa sem se bal, da nanj ne bova naletela. A se je kar kmalu oglasila na robu travnika in poslušali smo jo, kako je preko travnika odpela v gozd. A čez čas je sled opustila, verjetno se zajcu ni dalo več poslušati njenega vriskanja, pa jo je uspešno zakljukal. Tudi z drugim nagradnim razredom, ki nama ga je prisodil sodnik Nahtigal Janez, sva bila zadovoljna, saj izpit je vedno šele začetek šolanja.
Tisti, ki smo že opravili preizkušnjo, smo se vrnili h koči in tam vneto debatirali, seveda ob primernih okrepčilih, saj vreme ni bilo nič kaj prijetno in smo potrebovali nekaj, da nam je pognalo kri po žilah. Ob tem smo imeli priliko v živo videti pokal iz državne tekme brak jazbečarjem in prisrčnega mladiča lastnika pokala iste pasme. Mladiča mislim, ne lastnika.
Čez čas, ko so organizatorji in sodnika opravili potrebna papirna posla, je sledila podelitev in tudi razlaga dela psov ter vabilo na uporabnostno tekmo, ki bo v Železnikih.
Kljub strahu, ki sem ga imel pred odohodom na to preizkušnjo, sva se z Zarjo zadovoljna odpeljala domov. LD Višnja gora je preizkušnjo lepo izpeljala in zagotovila, da je 80% od 16 prijavljenih psov preizkus opravilo. Tistim, ki jim ni uspelo pa več sreče mogoče že naslednjo soboto.