Kri v Prežihovem
Uporabnostna preizkušnja po krvni sledi v lovišču LD Prežihovo
Čudovito okolje in ponovno lepo preživet lovsko kinološki dan v družbi gostoljubnih korošcev. Jutranje vstajanje za skoraj dve uri dolgo vožnjo proti lepim koroškim krajem se ni razlikovalo od tistih, ko se odpravim vandrat po svojem lovišču. Le Perunu tokrat očitno nekaj ni šlo "v lajšto" in se je dolgo pretegoval v pesjaku.
A ko je opazil, da poleg ostale šare na kup nosim tudi njegov povodec, se je hitro prebudil in že je običajno tečnaril ob meni, repkal in nestrpno gledal v oči, kot bi spraševal "Kam pa greva, kam, kam greva, greva, a greva ..." in spet je pokal s s vojim repom po pohištvu, da sem ga moral na hitro poslati ven in "tukaj čakaj" je bilo, kot bi bombi smel varovalko in čakal kdaj jo bo razneslo. A kaj ko se je šmentani gospodar odločil, da je treba še na veliko potrebo na travnik, ja seveda gazda kar misli si, ko Perun ve, da se gremo peljat, ni nič drugega več pomembno.
In že sva brzela po avtocesti cilju naproti. Vmes seveda telefonijada s pripravniki, ki so se odpravljali z drugim vozilom k istemu cilju, da dodajo žig v svoje dnevnike.
In tako prispeva v Kotlje, kjer pa se šmentana blondinka v GPS-u odloči da je konec vpisane poti. Čakaj malo baba zmešana, to je samo končna postaja in avtobusno obračališče. Kje ti vidiš tu kakšno lovsko kočo?! K sreči poleg sintetike v telefonu obstaja še prastara oblika komunikacije, ki se ji reče "kdor jezika špara ..." in že se ustavi ob meni vozilo v zeleno opravljenih možakarjev, ki na vprašanje odgovorijo, " kar za nami, smo že skoraj tam" Tovarišija, hvala, rešili ste me, ko sem že gledal okoli začudeno ko žaba lešnik, ko ne ve kako bi se ga lotila.
In že parkiram na prostoru pred lovsko kočo. Takoj spoznam, da je to tisti objekt, ki ga je pred časom tako hvalil moj koroški prijatelj, forumski "Tica" in da kako umno ga znajo lovci te družine upravljati.
In že so pribrzeli še pripravniki iz naše lovske družine, eden bolj utrujen kot drugi. Hja fantje, težka je fantovska, ni kaj, se še nekaj malega spomnim. A brez strahu, menda nikoli ne postane lažje. Mucek je pač mucek in moraš ga imeti rad, saj sicer ga ne bi celo noč klical, kajne!
Na licu mesta pa je bila zbrana že celotna sodniška srenja tistega dne. Hiter pozdrav in že se je začelo. Ob nagovoru lovcem, vodnikom psov, ki so se namenili opraviti mi je še posebej padlo v uho navodilo, da naj vodniki psov enega od prisotnih sodnikov in vzreditelja prvi žrebajo vrstni red in sodnika, preden bo v klobuku tudi njegov listek, tako da ne bo mogel soditi psu svoje vzreje. Poštena in pametna poteza! Ob vsem tem dogajanju sem že pridno "šklocal" saj je bilo pravo veselje pogledati napor psov, ki so bili tik pred tem, da dokažejo svojo uporabnost pri izvajanju plemenite dejavnosti iskanja ranjene divjadi.
Poprosil sem organizatorje in sodnike, ali se smem pridružiti in narediti nekaj posnetkov in že smo se peljali z Jeepom na sled. Vedno je zanimivo oipazovati, kako pes izdeluje sled in se skušati kaj naučiti iz napak ali dobrih potez psa ali vodnika. Tudi tokrat ni bilo izjema. In tako so "krvavi pot potili" kar na nekaj mestih lepega lovišča, dokler se spet nismo začeli nabirati pred kočo. Tu se je izkazala koroška gostoljubnost in kaj je lepšega kot v družbi prijateljev pomakati kruh v pravkar opraženi cvrček in na vilice pikati koščke praženih jetrc. Še enkrat hvala in lovski blagor! Brez greha seveda tudi ni šlo in dva čudovito "dišeča" sta iz štamperla prav voljno zdrknila po grlu. Ja, ja, saj vem, to naj bi bil kinološki in ne kulinarični prispevek. Ampak če je bilo tako dobro...
V tem času je tudi komisija že opravila svoje delo in Bojan Debveršek kot vodja preizkušnje je že klical pod baldahin v senco, da se vodniki s psi razporedijo in počakajo razglasitev rezultatov. Prav vsi so bili pohvaljeni za prikazano delo, tudi tisti, ki preizkusa ta dan niso opravili in dobili priporočilo, da se trudijo še naprej, saj psi so pokazali dobro voljo do dela, samo kaj ko se vedno lahko tudi najboljšemu kaj sfiži. Ob podelitvi je bilo obilo aplavza predvsem fantiču, ki se je ob očetu trudil in izdelal psa! Bravo, to so bodoči upi, čestitke iz srca!
Za zaključek so se domačini izkazali še z okusno klobaso in pijačo, tako da smo se prijetno napokani po slovesu zložili v avtomobile in se usmerili proti domu. Hja že res, a v Kotljah se je bilo tudi potrebno ustaviti in tam sem dobil še prisrčno darilo - zdravilo iz okoliških gozdov. Hvala Prežihovci, nedvomno se še vidimo ob prvi priliki.
vsem ostalim pa serija fotografij, saj slika pove več kot sto besed.