Srečanje KZS in LZS

Ali se bo premaknilo in kam?

Na svoji spletni strani LZS predoči novico o srečanju predstavnikov kinološke in lovske organizacije. Razpravljali so o stanju v lovski kinologiji in opredelili naloge skupne delovne skupine, ki je bila ustanovljena že leta 2012. V novici nas seznanijo z zasedbo sestanka Krope, Mališič, Šumak, Lukančič, Žerjav, novoizvoljeni predsednik KZS Dolenc, A. Opeka in Zemljič. 

Bili so si enotni o podpori vzreje lovskih psov s ciljem povečanja njihovega števila. Problem vidijo v času in denarju, ki ga ta dejavnost zahteva. Tako so ugotovili, da bi ta problem odpravilo sofinanciranje vzreje.
Do tu nekako vse lepo in prav. Od tu dalje pa meni stvari niso več tako jasne kot so očitno njim.
Ko pogledam okoli sebe in vidim težave rejcev, opažam, da marsikdo ne more prodati svoje »mladine« kljub temu, da so cene v primerjavi s športnimi psi izredno nizke. Kaj bo v tem primeru rešilo sofinanciranje vzreje razen tega, da jo bo treba iz nekega žepa plačati? Če bo zato rejec dobil malo več na mladiča, cena za kupca pa bo ostala ista, to zadeve ne bo spremenilo. Psov namreč ne primanjkuje, saj že sama komisija za lovsko kinologijo ugotavlja kako majhen delež poleženih lovskih psov pristane v lovskih rokah.
Nadzor nad delom vzrejnih komisij se sliši kot nekaj, kar pravzaprav sploh ne bi smelo biti prisotno in je vsekakor stvar notranjega zavedanja in nadzora v sami kinološki organizaciji. Tu nobena finančna pomoč ne bo nič pomagala, tu so potrebni drugačni premiki, če se te nepravilnosti že pojavljajo.
Šele naslednja »ideja« o vključevanju lovskih družin in ustreznih pogojih, ki bi povečali zanimanje za kinologijo je nekako bližje realnosti. Pa tudi tu je potrebno poudariti, da je to le vmesni prostor do vodnikov, ki so edini realni cilj na poti k izboljšanju.
Spodbujanje reje brez ciljnih uporabnikov – vodnikov je kvečjemu štancanje novih mladičev, ki ne bodo dosegli lovskega cilja in namena. Pri vodnikih se vse konča in začne, a ravno o njih se mi zdi je teklo najmanj besed. Vsaj po opisu tako sodim.

Ko bodo take ali drugačne komisije (nekje pravijo, da če hočeš zamegliti zadevo ustanovi komisijo) jasno videle cilj, bodo mogoče krenile v pravi smeri. In prava smer je, ponavljam, vodnik s svojim lovskim psom. Šele ko bo njemu omogočeno loviti in živeti s svojim prijateljem po najboljših močeh, se bo tudi simptom »pomanjkanja časa za psa« umiril.
Kaj pa tu lahko pomaga. V prvi vrsti korekten odnos lovskega okolja do psa in vodnika. Tu so prav ugotovili, da je potrebno vključiti lovske družine. A nobena zveza niti komisije nimajo mehanizmov  s katerimi bi jih v čim boljši odnos prisilile in prav je tako. Tu bo potrebno razmisliti o kakšnih spodbudah in predvsem izobraževanjih, ki bodo odpravljale razne omejitve, ki jih nam vodnikom nekatere LD postavljajo.

Še bolj temeljna srž pa je v našem slavnem Pravilniku o uporabi lovskih psov v loviščih. Moje osebno mnenje je, da je preveč pasemsko in premalo delovno orientiran. Izgovori, kdo da ga pripravlja in ugotavljanja v kateri pristojnosti pravzaprav je, me kot vodnika ne zanimajo.
Zanima pa me, zakaj po eni strani v slovenskem lovstvu forsiramo vsestransko uporabne pse in v to smer izdelane preizkušnje, po drugi pa ponekod nesmiselno omejujemo način lova, ki ga pes zmore ne glede na pasmo.
Poglejmo recimo goniča. Po veljavnem Pravilniku se ga ne sme uporabljati pri lovu na polju. Še več. Smemo ga uporabljati zgolj za gozdno delo! Ko torej prižene zajca iz roba gozda na polje, bi morali goniča ustaviti in nadaljuje lahko recimo ptičar.
Ali recimo delo na vodi. Naj bo gonič, (poznam primer ko je celo brak jazbečar plaval in prinašal uplenjeno raco iz vode ali pa naj gre za mojega bavarskega barvarja, ki to prav tako uspešno naredi), to po pravilniku lahko počno le psi, ki imajo te preizkuse v svojih pasemskih skupinah. Ostali bi morali za to opraviti posebno, mnogo težjo in drago državno tekmo v vodnem delu, ki zajema še marsikaj več kot morajo opraviti psi na običajnih preizkušnjah prinašanja iz vode. Pa še to ni skladno z omenjenim Pravilnikom!

Mislim, da bi Pravilnik o vrstah lova s psi moral določati tudi preizkušnje po vrstah lova za pse vseh pasem enako!

Za vzrejo pa naj bodo pogoji specialni in dovolj ostri, da se bo selekcioniralo najboljši genski material, ki bo zagotavljal kvalitetne pse lovskih pasem. Ko bo to doseženo, bodo lovci sami rade volje odšteli več za dokazano kvalitetnega psa iz dobre reje. Da pa bodo dobre pse in njihovo delo poznali, pa je nujno delati na spodbujanju zanimanja z izobraževalnimi prispevki v vseh oblikah, z organizacijo raznih prireditev, tekem ipd.

Tu bi lahko Lovska zveza veliko naredila. Pod prvo bi predlagal, da prevzame organizacijo in financiranje lovsko kinoloških dogodkov na državni ravni. Tako kot to počne na strelskem področju! Tu lahko najde izpolnjevanje zaveze, ki jo nam nalaga zakon o lovu.

Iz druge strani prihaja informacija o nameri uvajanja nekakšnega kinološkega evra oziroma celo 5€. Če se bo to realiziralo, da bodo vsi lovci pri svoji članarini praktično prisiljeni podpirati dejavnost, ki je sami ne cenijo, to ne bo neka posebna zmaga. Na ta način LZS ne izpolnjuje zakonske naloge spodbujanja lovske kinologije. Tu gre le za dodatno črpanje denarja, rezultati pa so še vedno vprašljivi. Poleg tega je v tem primeru treba jasno povedati, da področna odvisnost vodnikov do LKD-jev odpade! Odpadejo vsi izgovori, da se lovcu vodniku psa ne dovoli brezplačne udeležbe na katerikoli lovsko kinološki prireditvi kjerkoli na področju Slovenije kateregakoli LKD-ja. Me prav zanima kako bi ti to sprejeli.

Iz istega vira prihajajo informacije o predlogih, da naj bi se kinologija spodbujala tako, da bi lovske organizacije lovcem plačevale nakupe in vzdrževanje lovskih psov. Kdorkoli se le malo bolj zavzeto ukvarja s psi, dobro ve, da je to popolnoma napačna pot. To pomaga le kratkoročni statistiki, stanje pa še poslabša. Vodnik ki ne more ali noče dobro poskrbeti za svojega psa ni rešitev! Zastonjski psi, ki bodo na koncu pristali celo na verigah, za katere je vodnikom škoda bencina za vožnje na izobraževanje in čevljev za zgodnje šolanje v loviščih niso rešitev. Psa ne moreš postaviti na hladilnik in ga vzeti le ko ga potrebuješ. Z njim se je potrebno še posebej v njegovem rosnem obdobju intenzivno ukvarjati, ga privajati na lovišče in divjad in se skupaj z njim šolati! Tu, pri izobraževanju in šolanju pa je prostor za napredek! In še veliko ga je. To je tisto kar nam vodnikom in našim psom manjka.

Zato še enkrat predlagam:
Ko rešujete problem, začnite od vodnika in njegovega psa! Onadva sta bistvo, brez njiju vse vzrejne in druge komisije z organizacijami in zvezami vred ne obstajajo!