Zeleni ljudje in njihovi psi

O ljubezni do psov in prijateljevanju z lovci

Prijetno in odkritosrčno razmišljanje o otroštvu v lovsko kinološki družbi z nami deli Tatjana Kranjc - Dravska. Namesto neskončnih preklarij v našem današnjem svetu je prav očiščujoče prebrati njena pozitivna razmišljanja. Hvaležni smo ji za deljenje misli, ki jih začne takole:
"Ja, jaz si (še) vedno spočijem oči na lovskih psih. Meni so zelo pri srcu. 'Domači'. In njihove vodnike imam tudi 'rada'. Posebni ljudje so to, navzven malo robati, po duši pa krasni ljudje, poštenjaki, dobričine.

Že moje zgodnje otroštvo je bilo povezano z njimi. S psi in "zelenimi" ljudmi. Odkar pomnim, so bili pri nas doma psi. Ja, očetova velika ljubezen so.. In enostavno je ta moja ljubezen do psov "dediščina", ki sem jo (hočeš-nočeš) podedovala po svojem očetu. In dobesedno sem se kot mala punčka "obesila" očetu okoli vratu. Povsod sem ga spremljala.. Res smo bili en tak čuden trio. Mama je rekla, da smo trio adijo.. Oče, jaz in naši psi. In veš, da me je oče moral povsod vzeti zraven. Zelo se je moral "potruditi", če mi je hotel pobegniti.. In oditi sam. Prva sem bila v avtu. Spominjam se, da smo kot prvi avto imeli tistega legendarnega fička. Da nas samo vidiš, kako smo poskakali v avto. Jaz in dva psa. Na zadnjem sedežu smo sedeli nekako tako: jaz v sredini, na vsaki strani pa en "cucek".. Ja, imeli smo "sedežni red". Vedno enak. Na moji levi psička, na desni pa samec. Vedno enako. Leta..

Ljudje so se družili.. Lovski dom. Vedno se je nekaj tam dogajalo. Jedlo in pilo. Pogovarjalo, smejalo, "lajalo", "rukalo".. Nešteto "zelenih" zgodb in prigodb. Balzam za oči in ušesa. Ma dobesedno sem jih "požirala".. Nikoli se jih nisem naveličala.. Še danes velikokrat z očetom obujava spomine. "Jagava".. Pa pravi Milan: "se spomniš, ko sva (ja vedno govori v dvojini, ha ha ha), poknila srnjaka? In ko sem ga čistil, si ga ti držala za tace.". Seveda se spomnim.. Spomnim se, da je srnjak "zamigal" s taco, jaz pa sem od strahu odskočila in direktno telebnila v potok..

Ja, točno tako je bilo. Milan (tako kličem že nekaj let včasih svojega očeta) mi je naredil "diverzijo".. On je zmigal srnjakovo taco.. Tako, za hec. Jaz pa čof v potok.

Ah, nešteto je spominov. Čudovitih.

Na lovskem domu pa malinovec ali cockta, moški svet pa tisti obvezen "špricer"..Jaz pa sem sedela pri mizi med jagri kot "grofica Marica"..Vedno dobrodošla. In vedno so naju spremljali psi. No, nekako do moje pubertete sem se držala svojega očka za "rit", potem pa ,saj veš, življenje je prineslo še kaj "drugega"...

Ampak, kar se je mala Tatjanca "naučila", to velika Tatjana zna (he he he).. Tudi moje življenje je povezano s psi. Brez njih jaz ne bi bila jaz.

Prvi kuža, katerega se spomnim je bila psička, koker španjelka. Črna.Lida. Mala sem bila, mala.. Kasneje so k naši bajti prišli nemški lovski teriterji.."Krivec" za te male žverce je bil pokojni gospod Ivan Caf. On je očeta navdušil za te "vragce".. Ja, enih 30 let so bili "člani" naše družine.. S starostjo pa se je Milan "vrnil" k svoji prvi ljubezni, kokerjem.. Eno obdobje, kakšnih 10 let smo imeli istočasno doma 2 terierja in enega kokerja.

In veš, kaj je Milan rekel? Ko gre s terierji na jago, na jamarjenje, nikoli ne ve, kdaj bo prišel domov. Ko pa gre s španjelom, pa je vedno doma, točen kot "švicarska "ura.. Ma, neštetokrat so mu psi služili, kot izgovor pred mamo, ha ha ha.. Če se je kdaj jezila, zakaj ga cele dneve ni doma, ali pa da je zopet pozen, ji je rekel ono staro dobro "klasiko": "Pes je "zviznil", pa sem ga moral čakati.. Ja, saj vem, da tudi ti ne verjameš... Ampak je imel dober razlog, da ni dobil mamine "jezikove" župce.. Tudi ona je imela rada naše pse.. Vedno mu je naročila, naj jih dobro čuva in da naj ne pride brez njih domov.. Ker se je pač dogajalo, da so včasih še kakšnemu jagru drugi dan pomagali iskati psa..

Joj, malo me je "zaneslo".. Se opravičujem.. Moj namen je bil drugačen. Ne obujanje spominov. Najbrž sem dolgočasna. Ta moj monolog.

Kakorkoli, morda pa me boš bolje razumel, od kod moja ljubezen do psov in do "zelenih" ljudi.. In lovske razstave so odlična priložnost, da koga srečam. Bodisi starega znanca ali koga "novega". In zopet se počutim "doma".