Izginuli istrijanček Lars

Pogrešani lovski kuža kratkodlaki istrijanček Lars

Sem vodnik lovskega psa istrskega goniča od leta 1998. Tega psa sem imel od njegove mladosti pa do njegovega konca decembra leta 2012 vedno na svojem naslovu. Leta 2011 sem v petem mesecu dobil mladega psa istrskega goniča. Istočasno pa je tudi sin nabavil lovskega psa bigla. Psa sta bila isto stara. Letos me je eden od članov sosednje družine opozoril, da gredo moji psi Vrhniškim lovcem v nos, da jih moram pazit, da se jim ne bo kaj pripetilo, vendar ne z njegove strani.

Dejal sem mu, da pse vozim na sprehod in so privezani in pod kontrolo. Posebno, ko so imele srne mlade sem izredno pazil, da mi nista ušla in sem imel na sprehodu oba privezana. Se mi je pa kdaj pripetilo, da so mi pri učenju tudi ušla. Od mojega doma pa do Horjulskega lovišča je za psa dobrih deset minut ali še manj. Sam sem veliko lovil v Lipalci, ki meji z Vrhniškim loviščem, zatorej ni čudno, da se je pes slišal tudi na stari cesti (Drenov Grič) in pa v Bukovju, kjer ponovno mejimo, kar ne pomeni, da so letali brez nadzora.
Oba psa sta lani naredila PNZ z odlično, telesno sta dobila tudi odlično in oba imata opravljeno vzrejno dovoljenje. Se pravi sta prava delavna lovska psa.
V nedeljo 14.07. popoldan sem imel psa doma na dvorišču spuščena skoraj dve uri. Ob moji nepazljivosti sta zdirjala z dvorišča proti gozdu. Takoj sem šel za njima vendar sta bila očitno predaleč, da bi jih ustavil. Šla sta v smeri Lipalce. Od mene pa do Lipalce je strjen gozd. Tako se je bigel vrnil po uri in pol, istrijanca pa ni bilo, kar meje takoj zmotilo. Takoj sem odšel v obhod del Vrhniškega in del Horjulskega lovišča vse se je dogajalo še podnevi. Dobil sem informacijo, da so psa slišali med Ligojno in Lipalco. Od tu dlje se je vsaka sled za istrijancem zgubila. Pes je bil že izšolan, kar se tiče vračanja in se tudi v neznanem terenu ni nikoli izgubil. Bil je tudi sorazmerno kratek in se je lepo vračal, tudi srne ni dolgo gonil oz jih je takoj pustil. Ni zahajal k hišam in obračal pozornosti do ljudi. Vsi vemo, da se lovski pes ljudi v gozdu ne boji in po gonji gre brez bojazni mimo njih do gospodarja oz. domov za razliko od potepuških. Ko ga zjutraj še ni bilo sem še enkrat obšel celoten krog po obeh loviščih, spraševal po hišah pa nič. Svojega psa sem dobro poznal in ko ga ni bilo domov še pred biglom sem vedel, da je nekaj narobe. Dal sem na radio, na lovski forum, obvestili sosednje družine in nalepil plakate do Loga na eni strani in do Brezij na drugi strani, obvozil obe cesti Drenov grič-Horjul in Ligojna Horjul in to ne z avtom, če bi bil povožen  pa nič.
 Potem, ko človek ob izgubi premišlja za nazaj sem se spomnil besed lovca iz sosednje družine. Tako sem povprašal, tako predsednika, kot gospodarja sosednje družine, kdo naj bi se pritoževal nad ravnanjem mene oz. mojih psov. Bil sem izredno presenečen, ko sem prišel do informacije, da ravno član Vrhniške družine, ki je bil pri meni na obisku in me je prijateljsko opozoril. Med iskanjem pogrešanega kužka sem prišel tudi do določenih informacij. Med Ligojno in Horjulom je dolina  Stara cesta v tej dolini stanuje tudi član zelene bratovščine, ki pa ni član v tem okolišu. Tudi on ima lovske pse in tudi njemu so se že izgubili. V tej isti dolini pa stanuje tudi član Vrhniške družine, ki me je prijateljsko opozoril, vendar pritožba glede psov je bila podana z njegove strani samo za moje pse. Z njim sva se dobila tudi sedaj, ko sem iskal kužka. Dejal sem mu, da bom drugo leto nabavil drugega istrijančka. Pa mi je odvrnil naj jagam bolj v notranjosti lovišča in ne ob meji z njihovim.
Ob vsem zgoraj naštetem in pa dejstvu , da kuža ni, te prevevajo čudni občutki.
 
Tovariški pozdrav.

Mala Ligojna 23.07. 2013                                                    Štefan Pišek

Podpisani Štefan Pišek rojen  29.11.1965,
stanujoč Mala Ligojna 36, 1360 Vrhnika, član  LD Horjul.