Naravovarstveni in etični vidik fotolova

Zakaj in kako fotografirati divjad.

Naravoslovna fotografija, predvsem pa fotografiranje divjadi oziroma prostoživečih živali se dotika različnih namenov, interesov in se s tem dotakne in prizadene različne ljudi, okolja in bitja.

Je že tako, da je človek v svoji moderni dobi naravi prizadel veliko hudega, sam pa se od nje oddaljil in postaja vedno bolj odvisen od lastnih „dosežkov“. A kljub temu je tudi človek otrok narave in pomanjkanje stika z njo vsak dan bolj občuti. V svoji „civiliziranosti“ mu je le ta več ali manj onemogočen, zato ga večina ljudi, ki nima sreče doživljanja diha narave na lastni koži, doživlja skozi moderne medije. Video, avdio in foto posnetki narave in bitij v njej so vedno bolj priljubljeni med tistimi, ki se v „civilizaciji“ še niso dokončno izgubili.

*„Znanje in kulturnejši odnos do narave in s tem do življenja naj nas bi vzpodbudilo k zagotavljanju trajnosti narave in seveda tudi življenja vsem prihodnjim človeškim rodovom. Zato naj bo fotografiranje divjih živali in narave sestavni del kulture, ki trka na vest o naših odnosih do narave in tudi na naše medsebojne odnose.

Zato fotografirajmo divjad!

Fotografirajmo divjad in naravno okolje zase in za druge in se s tem prizadevajmo za ohranjanje narave in zaradi ohranitve življenja!“

Zaradi vedno lažje dostopnosti snemalne tehnike je beleženje posnetkov iz narave postalo tudi širše priljubljeno. Foto in video lovci se v vedno večjem številu pridružujejo ostalim obiskovalcem naravnega okolja. A to ne zdrži neskončne količine vznemirjanja, zato je prav, da tako kot vsi ostali tudi fotolovci naravno okolje in njene prebivalce spoštujejo in se ravnajo po nekih splošnih napotkih, ki bi omogočali znosno opravljanje teh dejavnosti v odnosu do zasluženega miru domačinov tega okolja, divjadi in ostalih prostoživečih živali.

*„Gotovo so posnetki redkih in ogroženih vrst divjadi še posebej dragoceni, vendar jih je treba zelo obzirno in pazljivo fotografirati. Vsi snemalci divjadi si moramo po svojih močeh prizadevati za varstvo in ohranitev vseh vrst divjadi, še posebej pa je to nujno pri ogroženih vrstah.“

Pravico zahajanja v naravo imamo vsi državljani. To pa ne pomeni, da je ta pravica vsemogočna in da lahko v naravi počnemo kar se nam zazdi. Najprej naj vsak zase pomisli, kako bi se počutil v lastnem domu ob obisku tujca, ki bi se obnašal tako kot se mi npr. v gozdu. Vpitje, brcanje podrasti in gob, preganjanje čez drn in strn, vdiranje v spalnico ipd. verjetno niso stvari, ki bi nam bile všeč. Resda so snemalci divjadi že v osnovi nagnjeni k umirjenem in tihem dostopu do prostorov in osebkov, ki jih želimo posneti, a je potrebno tak odnos ohraniti tudi potem, ko smo svoje namene udejanili, dobili želeni posnetek in se prav tako v miru umakniti, da živali čim manj ali sploh nič ne vznemirimo. Še posebej to velja v tistih letnih časih in tistih razmerah, ko je živalim preživetje že tako otežkočeno.

Pri svojih sprehodih se snemalci divjadi in naravnega okolja srečujejo tudi z drugimi uporabniki tega prostora. Tistim, za katere se nam zdi, da nimajo spoštljivega odnosa in naravo s svojo dejavnostjo zlorabljajo, dajmo s svojim obnašanjem dober zgled, z ostalimi pa vzdržujmo dobre odnose in delimo veselje ob skupnih uspehih. Najsi gre za plen lovca ali našo fotografijo.

Z lovci se bomo večkrat srečevali, zato je pomembno, da se zavedamo njihove vloge pri ohranjanju populacij in okolij divjadi in truda, ki ga v to vlagajo. Njihovih biotehničnih objektov ne smemo uporabljati brez njihovih dovoljenj, če pa že, se moramo umakniti ko jih lovci želijo uporabiti. Predvsem pa jih ne smemo nikakor poškodovati in se moramo obenem zavedati, da je vsaka taka uporaba npr. visokih prež na lastno odgovornost! Z dobrimi odnosi pa lahko pridobimo le kakšno dragoceno informacijo ali nasvet. Res je, da se lovec in fotograf lahko med seboj ovirata. Oba „lovita“ v trenutkih in na krajih, kjer je največja verjetnost da bosta svoje namene udejanila. A po drugi strani imata veliko skupnih interesov in skrbi, zato je pomembno, da med njima vlada razumevanje in strpnost.

Fotografe k sodelovanju in dobrim odnosom zavezuje tudi sam zakon o lovu, ki vsako zasledovanje divjadi kvalificira kot lov. Torej je fotograf, ki zasleduje divjad, lovec in če le ta nima lovskega izpita ...

Janez Černač, naš priznani lovski strokovnjak, umetnik in med drugim tudi naravoslovni fotograf je leta 2002 pri LZS izdal svoj priročnik za fotolovce. V njem je objavil tudi prvi etični kodeks fotografov divjadi v katerem je skušal zajeti moralna pravila obnašanja fotolovcev. Kodeks obravnava odnos do narave, divjadi in drugih živali, do družbenega okolja, lovcev in odnose med fotolovci. Družbeni odnosi in etika se vedno spreminja, a odnos do narave in živali bi pa le moral ostati ves čas na kvalitetni ravni, zato ta kodeks priporočam v branje vsakomu, ki se želi s fotolovom ukvarjati.

Fotografije:Natalija Pišec in Lojzi Avsenik