Avtor: Marijan Likar
Foto in Video: Marijan Likar
Foto: Lojzi Avsenik

Ruševci okljuvali fazane

V organizaciji LD Železniki in foruma-LOV je poteka prva medplanetarna tekma v nogometu.

Kljub krvavo resnemu spopadu se je druženje po tekmi zaključilo prijetno in brez žrtev.

Že nekaj časa smo bili priča resnim pripravam na napovedan spopad med gorenjskimi ruševci in štajerskimi fazani. Napovedali so si neusmiljen obračun v nogometu. Štajerci so se posluževali celo nefer prijemov in so na gorenjsko poslali vohuna, ki pa ga je janezL še pravočasno odkril in pod grožnjo nagnal nazaj. Ta je morala biti dokaj huda, saj so potem štajerci oklevali ali sploh priti v Železnike, kjer naj bi se obračun odvijal.
A so le zbrali korajžo in se kljub zamudi tam prikazali.

Za zamudo je bilo seveda krivo nabiranje korajže po oštarijah ob dolgi poti iz ravnic v gorenjske grape. Ko bi vedeli, da so v LD Železniki poskrbeli tudi za take malenkosti, kot je prostor za metanje poškodovanih in preminulih tekmecev v Soro, verjetno vsa tista tekoča "korajža", ki so jo nabrali po poti, ne bi zadoščala. Si je pa bilo mogoče z dogovorom zagotoviti odlog transporta po Sori z vmesnim počitkom v hladilnici, ki so jo nastavili na prijetno temperaturo -5 stopinj.

Kljub resnicam o štajercih (vicev o njih ni, ker je vse res) pa se je  vse razvilo nad pričakovanjem dobro in ugodno za vse tekmovalce in spremljajoče ekipe. Celo kazenskih kartonov sodniku ni bilo potrebno deliti. Snemalcem je za to seveda neizmerno žal, a ker je kazenski karton v obliki debele palice, že skoraj krepela z različno obarvanima koncema (rumeno in rdeče) ostal v Železnikih, bo mogoče drugo leto kakšna prilika.

Sobota 12. junija 2010 bo ostala v Železnikih v spominu kot lep, vroč in vetroven dan. Dan primeren za polno uživanje življenja. Seveda v senci in z ohlajeno pijačo v roki. In ker ne gre podcenjevati nevarnosti dehidracije in pregrevanja naših telesc, sem se v te prelepe kraje odpravil že kmalu po 9. uri. Za to se moram lepo zahvaliti lovskemu tovarišu Vepru, ki je obljubljal prihod na igrišče ob 10. uri. Ko sem se iz naših močvirnih krajev peljal proti Škofji loki, je on seveda še doma študiral ali si bo ob domači kavi pohrustal piškot ali kruh z marmelado. Glede na njegov čas prihoda se je verjetno odločil za oboje. Večkrat. ;-)  Sam pa sem si privoščil krajšo ležerno vožnjo v Petrovo brdo na dopoldansko kavico. Po poti pa sem občudoval kolesarke in pohodnice, ki so nabirale "kondicijo" za praženje na obalah v času prihajajočih dopustov.

Kot tak sem bil prvi, ki sem prispel na mesto obračuna, nogometno igrišče v Železnikih, kjer je že nestrpno mencal Tarfila in se še z nekaj sotrpini v senci pod nadstreškom okrepčevalnice spraševal kje so vsi. Skupaj smo potem občudovali prihod forumske zastave, ki se je izgleda hotela nekajkrat zapeljati okoli igrišča, a je voznik zelenega terenca pozabil, da so Železniki v grapi in da so vožnje okoli utopija. Tu se pelje samo naravnost, pa še to samo v hrib, ker navzdol itak samo leti.

Po postavitvi zastav smo tekmo seveda z zamudo začeli. Na igrišču smo se znašli en igralec gorenjske ekipe - Tarfila, sodnik tekme - Veper in jaz kot snemalec. Tekma je bila zaključena s prvo brco žoge in zaradi odsotnosti nasprotnikov zaključena z rezultatom 3 - 0. Vse je bilo seveda dokumentirano kot se šika. Dejstva lahko potrdijo ostali prisotni iz Železnikov, njihove LD in delegat iz Dolenjske - JakaJež s soprogo. Nekaj po tem se je po telefonu javil preostanek gorenjske ekipe, ki je najavljal skorajšen prihod iz Krope. Nedvomno so jemali zalet, kot sem sklepal po nekako poznanih zvokih in muzike, ki asociira na gostinske lokale. Vest o že dobljeni zmagi smo jim seveda povedali šele ob prihodu na igrišče.

A taka zmaga je grenka in ker so gorenjci znani po borbenosti, brez česar bi seveda težko preživeli v njihovih sicer lepih a nekako čudno navzgor obrnjenih krajih, so privolili, da se kljub vsemu s štajerskimi fazani spoprimejo, če se le ti ne bodo dokončno izgubili na poti. In glej čudo, štajercem je uspelo zaviti v pravo dolino in so čez čas na prizorišče pompozno tudi pridrveli. Po prisrčnem pozdravljanju in preoblačenju, se je obračun pri OK Sori začel.

Vseh podlosti in krutosti, ki so se dogajale na igrišču ne morem opisati. Če igralcev in sodnika ne bi krotili gledalci iz tribun in predvsem bradate mažuretke, ne vem kako bi se končalo. Naj omenim le še, da so gorenjci kmalu na začetku štajerskemu golmanu taktično zbili očala iz glave in jih demolirali v prafaktorje. Tako da Fonza, ki je poznan po leteči obrambi visoko pod prečko gola, svoje specialnosti ni mogel izvajati in temu tudi pripisujem končni rezultat tekme. Kaj si je o taki taktiki mislil, je povedal tudi v svojem komentarju po tekmi (glej video).

Peklenska vročina je izgleda umirila borbene strasti in še prej grobi nasprotniki, so se posedli na klopi na dvorišču lovskega doma LD Železniki in se odžejali s hladnimi alko in non alko napitki. Da ne bo pripomb, vsi ti naši lovski športniki so zgledno poskrbeli (prostovoljno določili) za trezne navigatorje in voznike, katerim so zaupali da jih dostavijo domov in jih zlijejo čez domači prag. Nekaterim je uspelo na lokacijo usmeriti celo svoje žene in podmladek, tako da se je Kolovski poleg vodenja fucbal ekipe lahko izkazal tudi pri previjanju človeškega mladička in je požel val občudovanja vseh prisotnih.

Tarfila se je poleg vodilnega organizatorja in enega najpožrtvovalnejših na terenu izkazal tudi kot kuhar lovskega golaža. Okoli tega sem od domačinov slišal neke nedoločene namige, a dejstva, da je bil ogolažek presneto okusen in dobrodošel ne spremeni nič.

Druženje brez nagovora je seveda navadna veselica, kar pa tako srečanje vsekakor ni, ker je nekaj več, zato smo od srca zaploskali nagovoru starešine LD Železniki, ki je celotno dogajanje tudi vse čas spremljal, najprej iz tribune, potem pa ob nas na gasilskih klopeh. Povsem se pridružujem njegovi ugotovitvi, da je bilo zelo prijetno in da bi bilo fino, da taka srečanja postanejo tradicija in da se v nadalje priključi še kakšne druge discipline in še kakšne druge ekipe. A glede na to, da gre za medplanetarno srečanje, zaradi stroškov upam, da ne bo treba poskrbeti za kakšna raketna pristajališča.

Skratka, bilo je fajn, kaj več pa ne morem napisati, ker me je žena poklicala po telefonu in rekla, da moram prec domov. Kaj čmo, takle mamo.

Marijan Likar
Foto:

Video: