Svečana akademija ob 100. letnici glasila Lovec

Prvo stoletje slovenskega lovskega glasila Lovec je za nami.

Na svečani akademiji, ki se je zgodila v SNG Maribor smo povabljenci lahko spremljali bogat umetniški program.

Začelo se je z pozdravnimi govori kot se spodobi in tudi z  nagovorom pooblaščenca predsednika države, ki je bil častni pokrovitelj prireditve, vendar se je kot je to vse prevečkrat praksa ni mogel udeležiti zaradi drugih pomembnejših stvari. No, kakor koli že protokolarni del je bil zelo kratek in to je nekaj novega in dobrodošlega.

Žal nismo dobili nobenih informacij o nastopajočih in tako ne morem zapisati poimenske pohvale nastopajočim, ker preprosto ne vem kdo so bili. Vsekakor pa so očesu všečne balerine na z listjem posutem odru ob spremljavi (predvidevam da hišnega orkestra ) pričarale dogodke iz narave, ki smo jih vsi razumeli in nastopajoče tudi gromko nagradili za njihov trud. Razveselilo me je prav to, da je bilo vse preprosto in čudovito prepleteno z deklaracijami voditeljice in voditelja, ki sta ne samo povezala dogodke na odru ampak jih tudi soustvarjala.

Neprisiljeno in nesalonsko dogajanje na odru je bilo nabito z lepoto topline src avtorjev lovskih zgodbic, ki so kot rdeča nit povezovale dogodek in doživeto na lovu. Lovska pesem in seveda lovski rog sta zvenela drugače kot ponavadi, in ne zamerite mi, če priznam da je nekaj tistih malih spodrsljajev pevcev in rogistov zasenčila pravljičnost.

Zasanjanost in toplino pa je s svojim nastopom v prešernost in smeh spremenil Tone Partljič, ko je na temeljit in samo njemu dani način razgalil mariborskega župana Kanglerja in njegovega lovskega pomočnika Ajka.  Seveda ni šlo brez večnega na hudomušen način prikazanega rivalstva med Ljubljano in Mariborom vendar je tokrat zaključil z besedami bog mi pomagaj, kar da slutiti seveda prijateljski povratni udarec. Po gromkem aplavzu, ki si ga je Tone zagotovo krepko zaslužil, pa sta nastopila baritonist Marko Kobal in Tomaž Plahutnik, ki ga je spremljal na citrah. Že dolgo ni moje uho slišalo tako prešerno sozlitje pesmi in citer zapišem in verjetno ne edini.

Na koncu programa so bile po nagovoru predsednika LZS Srečka Kropeta (ki je v svojem nagovoru edini pravilno naslavljal Lovca z glasilom in ne revijo) tudi podeljene zlate plakete zaslužnim. Naj zapišem samo to, da je tovariš Janez Černač ob prejetju plakete sedaj tudi javno rehabilitiran in da je končno za svoje delo nagrajen tudi B. Leskovic ,ki je bil vseskozi nekako v senci pa čeprav na najbolj izpostavljenem mestu.  

Kot se spodobi za lovsko druščino nikakor ni šlo brez bogato obloženih miz in kapljice rujnega v kazinski dvorani, kjer je stekla debata o vsem in ničemer. Mnogi smo se po daljšem času zopet srečali in si dali duška, mnogi smo srečanje izkoristili za debato o pomembnih stvareh, ki se dogajajo v slovenskem lovstvu. Bilo je seveda tudi nekaj kritik na tega ali onega in obratno se je hvalilo to in ono.

Skratka pravo prisrčno in več ali manj odkrito srečanje, ki pa bi trajalo precej dlje, če nas nebi pregnalo vreme, ki je z sneženjem in zastojem na avtocesti poskrbelo, da smo vsaj tisti iz one strani Trojan Maribor zapustili mogoče malo prezgodaj, saj se je v kotu kazinske dvorane že zaslišala lovska pesem in vabila na še en kozarček z prijatelji, znanci in verjamem da tudi na sklenitev novih znanstev in prijateljstev.