Davidova razstava
Lisjak v deblu in gams na kamnu
Davida Černuto, klenega gorjana s čopičem že poznamo. Že leta rad deli z nami svoja na različne materiale prenesena občutja. Srečamo ga tako na naših straneh kot tudi na Facebook straneh. A kljub uporabi sodobnih tehnik, je njegovo bistvo še kako osnovno, povezano z naravo, predvsem z njegovimi bregovi. Zahvaljujoč odločitvi stanovske lovske organizacije vse te naše lovsko zastrupljene umetnike srečujemo tudi v galeriji na sedežu LZS.
Tudi za Davidovo razstavo je pred tedni po spletu zaokrožilo vabilo na otvoritev. David se je že pred dvema letoma izkazal kot eden najbolj prizadevnih za organizacijo prvega lovskega ex-tempore, ki so ga na noge postavili prizadevni lovski tovariši iz LD Železniki. Ob takratnih srečanjih sem spoznal, da gre za človeka, primerljivega z drugimi gorjani, ki jih poznam, na videz robatega in tršatega, a z mehko dušo. Tak značaj mi je blizu, saj tudi v meni teče nekaj gorjanske krvi.
Ni vsakemu dano, da v kosu korenine ob stezi prepozna v njej skrit lisičji brlog iz katerega molijo kosmati gobčki. Tudi ne vidi vsak na kamnu ponosnega gamsa, ki mu v vetru plapola čop v času prska. In ko vidimo portret ponosnega hanoveranca na krožniku, spoznamo, da se Davidova strast ustvarjanja ne ustavi pred pragom hiše, temveč preskoči na prav vsak material in površino, ki mu lahko ponudi prostor za novo umetnino. Kako zelo jo zna umestiti v novo okolje pa najbolj spoznamo ob njegovih poslikavah sten, naj bodo notri v hiši ali pa zunaj na fasadi.
Je že tako, da je med nami lovci, ki se potikamo po loviščih bolj izrazita žilica prepoznavanja vseh tistih lepot, ki jih narava nudi in jih posvetli žarek sonca ali bledi sij lune. Vsaj med tistimi, ki to videti želimo. Nekaj med nami pa je tudi takih, ki to znajo zabeležiti in pokazati tudi drugim. In David je tak. Mojster, ki lovi trenutke s fotoaparatom, dletom, slikarsko lopatico, čopičem in pravzaprav vsem, kar mu nudi, da svoje slike iz duše prenese v material.
David, hvala, da vse to deliš z nami!
Razstava 24. septembra 2015
Kaj pa sama razstava, kjer smo se srečali?
No ja, začelo se je kot običajno v metropoli z zoprnim iskanjem pakirnega mesta v bližini sedeža zveze. Ne preostane ti drugega, kot da bentiš, gledaš na uro in krožiš po okoliških ulicah. Ko se po sreči nekdo odpravi drugam, hitro skočiš na izpraznjeno mesto in si oddahneš. Če so ti tisti čas zvezde in planeti naklonjeni seveda. Tako je bilo tudi tokrat in po oprtanju nahrbtnika z opremo sem pospešil korake v smeri napovedanega dogodka.
Jagri smo večinoma taki, da težko zdržimo v zaprtem in tudi David je s svojo soprogo "dežural" na verandi vhodnega stopnišča. Veselo sva si čvrsto stisnila roke. Gorjani to znajo in tudi tako izkažejo svojo pristnost. Po nekaj izmenjanih stavkov sem se odpravil v prostore pripraviti snemalno opremo.
Lepo je v namenjenih prostorih ogledati razstave. Vendar bodo zadolženi morali, no, zaželjeno bi bilo, da poskrbijo za boljšo razsvetljavo. Na stropu nameščene in nekoliko prenizko spuščene svetilke ne osvetlijo dovolj razstavljenih slik. Primerno bi bilo, da bi po vzoru drugih galerij na steno nad linijo obešanja slik namestili še dodatna primerna svetila. Strošek ne bi bil velik, kvaliteta doživetja ob ogledu pa neprimerno boljša.
Kljub vsemu me je ogled Davidovih umetnin navdušil. V drugem prostoru, kjer običajno poteka otvoritev in je resnici na ljubo tudi osvetlitev nekoliko boljša, so postavili tudi mizo, kjer so bili razstavljeni tisti spominki iz narave, ki jih David umetelno okrasi. Na častnem mestu pa slika njegovega očeta v značilni drži, ki jo je kasneje David za posnetek tudi zavzel. Tudi s to gesto je pokazal, da kri ni voda.
Ko je bil čas, so dvorano poleg obiskovalcev iz vrst prijateljev in občudovalcev umetnosti dopolnili še rogisti, ki so bučno oznanili slavnost ob otvoritvi. Jasna, naša marljiva svetovalka za odnose z javnostmi, je naznanila dogodek in besedo prepustila podpredsedniku zveze Ivanu Malešiču. Prav se mi zdi, da se v tej vlogi izmenujejo naši najvišji predstavniki in tako lovski kulturi izkažejo priznanje, ki našim umetnikom gre.
Ogledali smo si tudi posnetek iz oddaje Dober pogled, kjer so ustvarjalci bili na obisku pri Davidu doma in se z njim pogovarjali.
Seveda je besedo na koncu dobil tudi on sam in svojo razstavo tudi odprl.
Sicer pa dovolj besedi, sledeči posnetek in fotografije vam povedo več.