Sejem Lov 2015
Sejemsko vzdušje v Gornji Radgoni
Slavnostno otvoritev smo sicer zamudili, a vseeno je bilo zanimivo obiskati stojnice in razstave. Petek je bolj dan za ogrevanje, saj lovci in ostali obiskovalci iz drugih krajev za obisk raje izberejo proste dni konca tedna.
Razstava psov lovskih pasem v drugi hali nas je zaposlila globoko v popoldne, zato je uradni fotograf naše expedicije že negodoval, da se ne bo mogel pasti po štantih. Pa je na koncu vseeno priznal, da mu je le uspelo in da ni bil za nič prikrajšan.
Kaj pa je videti na tem bienalnem Slovenskem lovskem sejmu na Pomurskem sejmišču. Na ta petkov dan, ko smo pač že bili tam. V prvi vrsti seveda stojnice različnih proizvajalcev povezanih z lovom, ribištvom in prostim časom. Novost, uvedena po kar nekajletnem premoru je razstava lovskih trofej, ki je zasedala dobršen del A hal. Za tiste, ki jim trofeja in njihove točke pomenijo več kot meni, zagotovo paša za oči. Jaz lahko rečem le, da je bila razstava pripravljena jako lično in pregledno in kar dobršna mera truda je morala biti vložena v to, da so neskončno vrsto trofej obesili na panoje in stene. Edina pripomba, ki pa sem jo slišal iz kar nekaj ust je bila na vijačenje jelenjih trofej. Nedvomno bo to vplivalo na pripravljenost prispevati trofeje za naslednjo razstavo.
Meni bolj zanimive so bile stojnice, kjer so različna društva in službe predstavljale svojo dejavnost.
Tako mi je po nekaj metrih in pogledih, ki sem jih namenil stojnicam prodajalcev, najprej padla v oči lepo opremljena stojnica Kluba ljubiteljev psov jamarjev. Nekaj pasmi primernih dermoplastik, dva predstavnika pasem vsak na svojem piknik stolu in primerna slikovna oprema so lepo zaključili prostor namenjen seznanjanju ljudi s temi pasmami in njihovemu delu pri lovu, obenem pas so take stojnice primerne točke srečevanj ljudi z istimi zanimanji.
To velja tudi za nekaj metrov oddaljeno stojnico Slovenske zveze za sokolarstvo in zaščito ptic ujed. Že stalna zasedba s predsednico Vilmo na čelu je predstavila svoje ptice od katerih je lepo izstopala samica Harrisovega kragulja. Upam, da sem si prav zapomnil ime te lepe ptice, ki je jasno izrazila nestrinjanje z mojo hojo za njenim hrbtom. Od pogovora s sokolarji me je odtrgal Vitov klic, ki je že fotografiral razstavljene slike lovcev umetnikov na prostoru Lovske zveze Slovenije. Lep okrašen osrednji del dvorane z razstavljenimi dermopreparati, ki so ponazarjali različna življenjska okolja Slovenske divjadi je ponujal prostor za druženje lovcev in tudi midva z Vitom sva veselo pokramljala s prisotnimi lovci in se fotografirala poleg prijetne hostese.
Le korak naprej so predstavniki Vojvodina šume kramljali s svojimi gosti in jim prikazovali posnetke in prospekte iz svojih lovišč.
Manjkal pa ni niti naš zavod za gozdove, ki je za vodilno temo stojnice postavil medveda oziroma projekt Life dinalp bear.
Naš portal živi po zaslugi naših sponzorjev, preko katerih uspemo pridobiti sredstva za strežniški prostor ter izdelavo in vzdrževanje programja, ki nam omogoča spletno druženje. Nekateri od njih so bili prisotni tudi na tem sejmu. Zato se jih je spodobilo poiskati in stisniti roke prijateljem in znancem in se predstaviti tistim, katere osebno še nismo utegnili srečati.
Takoj za stojnico Zavoda za gozdove se je s strankami trudil naš neumorni Teodor iz Optik tradea. Ižanski Marko, njegov novi sodelavec mu je pri tem pomagal in nas seznanil z odprtjem nove trgovine 23 aprila na Ljubljanskem strelišču na Rudniku. Odlična pridobitev za metropolo! Zagotovo se bomo tam večkrat videli in podebatirali še dlje, kot smo si privoščili ta dan. Seveda, če ne bomo ovirali strank!
Prijetno so me presenetili fantje iz SlovArms-a, ki so me preko našega Grege, ki je že prej govoril z njimi, povabili na stojnico, kjer smo se predstavili, s Tomažem Ražmanom pa sva se hudomušno nasmejala ob osebnem spoznanju. Osebni stiki so le nekaj drugega kot pisanje po spletu.
Tudi izdelovalci nahrbtnikov Teran so bili prisotni in med tistimi, ki jih je bilo potrebno spoznati.
V posebno veselje pa mi je bilo spoznati gospoda Franca Gorzo, svetovljana in lovca, ki je na svoji stojnici ponujal optiko, nam bolj gostobesednim pa tudi kozarček rujnega.
Še bi lahko našteval, a naj bo le še to, da imajo tudi tam čisto na robu domovine lokale, kjer se dobro naješ in po napornemu dnevu letanja in opletanja s fotoaparatom spiješ osvežilno pijačo.
Ta dan sem si lahko malo privoščil, saj je bila naloga voznika zaupana Gregi, ki je že v mrak pognal svojo Mazdo po avtocesti proti domu.
Spet je bilo fajn. Naporno a prijetno v vaši družbi.