Avtor: Miha Skerl
Foto-Video: Veperček, Marijan Likar

Azil Hubertus

Pred časom smo objavili zgodbo o dihurki Veroniki

in ker je bil odziv na članek kar velik, smo se odločilo obiskati še zavetišče Hubertus v Babnem polju. Družina Ule nas je z veseljem sprejela in nam pokazala vse kar se videti da.

No, največjega dela pa se ne da videti, saj je zapisan globoko v srcih vseh članov družine Ule in še posebej v Dušanovem, ki je glava in gonilna sila družine. Pred leti je lovsko puško obesil na klin in se povsem posvetil pomoči divjim živalim, ki se znajdejo v stiski. Kot sam pravi je še vedno lovec vendar na drugačen način dojema naravo in se ji posveča.

Za lovce, ki še vedno lovimo pravi, da so večinoma predani naravovarstveniki, da pa se najdejo tudi taki, ki naravo izigrajo in ji samo jemljejo in nič ne dajo v zameno. No, taki so v manjšini pravi Dušan.

Dušanov sin študira veterino v Ljubljani in po njegovih besedah uspešno zaključuje četrti letnik. Kot veterinar bo še oplemenitil že dosedanje delo v azilu. Sam je samouk in pravi da je v življenju prebral samo polovico knjige, zato pa je zrasel v gozdu in se z živalmi razume na drugačen način. Nekateri ga kličejo kar dr. Dolittle pristavi in se prešerno nasmeji.

Vse kar sva videla in slišala je bilo za naju nekaj novega in mogoče kar malo neverjetnega pa vendar naju je na koncu v resničnost pripovedi prepričala Kuna belica ki kakor pravi Dušan spremlja njega, terierko in divjega prašiča na vsakodnevnih sprehodih v gozdu in se vedno tudi vrne. Sam sem namreč nekoč imel kuno v ujetništvu a mi je pri prvi priliki zbrisala v gozd in se niti slučajno ni več vrnila. Za Dušana pa se zdi,da se z živalmi pogovarja in da ga te tudi razumejo in obratno.

Pri Uletovih so obiskovalci vedno dobrodošli in z veseljem jim razkažejo paciente in tudi ostale živali ki niso divje ampak člani družine. Vse živali po okrevanju spustijo nazaj v naravo in tudi o vseh varovancih vodijo evidenco. Na koncu lahko samo rečem, da če bi bilo takih azilov več in če bi bili vsi vsaj približno tako urejeni kot je azil Hubertus bi se pomoči potrebnim divjim živalim dobro godilo. Sicer pa sva poskusila nekaj trenutkov v azilu Hubertus ujeti z fotografskim aparatom in video kamero in tako je nastal pričujoči video prispevek.

Miha Skerl