Zombiji versus narava
Zombiji potegnejo kratko
Domišljija filmske industrije ne pozna meja, za človeško neumnost je pa že stric Albert ugotovil, da premaga morebitno neskončnost vesolja. Zato se je predvsem v ZDA po vzoru grozljivk s hodečimi mrtveci razpasla panika, da zombiji lahko postanejo resničnost. Na rob te fantazije je David Mizejewski iz National Wildlife Federation izdelal predvidevanja kako bi narava opravila s hodečimi trupli. Torej realen pogled na fantazijo.
Ljudje smo evolucijsko programirani, da se zgrozimo ob pogledu na trupla lastne vrste. To je naravni odziv, ki odvrača zdrave osebke od možnosti okužbe s patogenimi klicami. Tudi strah pred tem, da bi bili živi požrti je naravni odziv še posebej s strani lastne vrste zato je strašljivost teh grozljivk z zombiji razumljiva s tem pa seveda tudi odziv lahkovernega in neizobraženega dela prebivalstva.
A lahko jih potolažimo z naravnimi in znanstveno dokazljivimi dejstvi, mehanizmi, ki vladajo v naravi. Kajti narava bi, kot pravi David, zombije po najkrajši poti »nasuvala v rit«!
Upoštevajoč verovanje, da živi mrtveci ne zmorejo širiti svoje »bolezni« ali karkoli jih že ustvarja na druge vrste in da se premikajo relativno počasi, so divje živali tiste, ki bi z njimi opravile.
Tu pa se poleg te pravljice začne tisto, kar je iz poznavanja narave, torej tudi za nas lovce zanimivo.
Narava ne pusti ničesar propasti in vse ponovno uporabi. Mrhovina je na menuju širokega nabora vrst začenši pri drobnih mikroorganizmih pa vse do največjih mesojedov na vrhu prehranske verige. Poglejmo si nekaj primerov živalskih vrst, ki bi se na hitro posladkali z zombijevsko drhaljo.
Iz vrst ptic tako v ZDA, kot tudi pri nas v Evropi in drugje, so jastrebi med prvimi mrhovinarji, ožje pri nas prevladajo inteligentne ptice iz vrst krokarjev, vran in srak, po svetu kondorji in seveda povsod še cela vrsta manjših potomcev pernatih dinozavrov, recimo galebov ipd. Glede na to, da so nekatere teh vrst ogrožene, bi jim bogati obroki zombijev prišli še kako prav pri ohranitvi vrste. Glede na to, da te vrste običajno potrebujejo druge plenilce, da plen podrejo in predrejo kožo in tako omogočijo dostop do hrane, bi pri razpadajočih zombijih bilo to prav enostavno.
Tudi izraziti lovci, kot so orli, se po svoji navadi ne odpovedo lažjemu načinu prehrane in bi se pogrnjeni mizici hitro pridružili.
Sesalci, tisti iz vrst velikih zveri so zagotovo kos zombijevski drhali. Medvedi, še posebej grizliji, baribali, kodiak ali drugi s svojo težo in močjo in brez strahu pred človekom nimajo razloga, da bi v počasi premikajočih smrdečih mrhovinah videli kaj drugega kot nekaj kar je potrebno z lahkoto pokončati, raztrgati na koščke in si obnoviti zaloge maščobe za sladek zimski spanec ali preživetje določenega dela leta. Vse medvedje vrste imajo izrazito dobro razvite vonjalne sposobnosti in od daleč bi se zgrinjale na povorke počasi se premikajočih vreč smrdečega mesa.
Še volkovi s svojo sramežljivostjo in plašnostjo pred človekom niso izjema pri uživanju mrhovine. Prav kmalu bi spoznali priliko in izgubili strah pred morebitnimi ostanki človeškega na mrhovini. Kojoti, lisice, morebiti šakali pa se itak vedno bolj vživljajo v človeško okolje in bi priliko pograbili še prej.
Mačke, najsi gre za rise, pume ali podobno so izraziti lovci, ki si plen ubijajo same. Nekatere med njimi tudi človeka prepoznavajo kot plen. Poznamo primere pum, jaguarjev, tigrov in levov, katerih napada se lahko boji vsak nepreviden človek, počasni zombiji pa bi prav hitro dobili morilski ugriz v tilnik. Jaguarju, ki s stiskom čeljusti ubije kajmana, bi bili mala malica.
Tudi vrste izven zveri, recimo parkljarji in kopitarji so lahko nevarni za ljudi. Pravzaprav povzročijo mnogo več poškodb in smrti kot zveri in iz različnih vzrokov lahko odreagirajo z udarcem parkljev, kopit ali rogovja. Losi in vapitiji, še posebej samci v paritvenem obdobju niso šala, kaj šele bison s svojo maso.
Ironična pa je situacija pri strupenjačah. Strupene kače in pajki, ki se jih ljudje tako bojimo, na hodeča trupla ne bi imela nobenega vpliva. Saj so vendar že R.I.P. oziroma svoj mir še iščejo (prosto pravljično). Bi pa bile te žverce njihov lahek plen, saj je ravno strupen pik ali ugriz njihovo edino obrambno sredstvo, sicer pa so precej lahek in nebogljen plen. Torej bi za nas nevarne kačice in pajki postali malica zombijem. No, dober tek!
Bi pa svoje bratrance maščevali ostali plazilci. Krokodili in aligatorji. Skriti v vodi bi kot ob selitvi gnujev v afriki hlastali po kolonah počasi premikajočih zombijev in jih čistili z obličja zemlje. Njihovo razpadajoče meso bi se v krokodiljih gobcih topilo kot maslo.
To je le nekaj vrst večjih vrst živali, ki bi se s tem obrokom mastile. Kot že omenjeno na začetku, mati Narava ničesar ne zavrže in ima v ta namen tudi ogromno vojsko razkrojevalcev. Naloga teh mikroskopsko malih bitij je razgrajevati mrhovino. Bakterije, glive, insekti, ličinke muh in mesojedi hrošči so le nekateri v vrsti naravnih čistilcev, ki skrbijo, da se vsa materija v naravi pretvarja v prst in novo rojstvo organizmov. In ta vojska v zelo kratkem času pospravi trupla in tudi od zombijev bi po kratkem postopku ostala samo še polomljena okostja.
Tu bi sedaj lahko potegnili zaključek, da zombiji nimajo šans v naravi, ker ta domišljija enostavno ni kompatibilna z naravnimi dejstvi. Pa o tej groteskni pravljici zagotovo ne kaže izgubljati časa. Lahko pa iz teh prikazov in razmišljanj potegnemo opomin in novo znanje o naravnih procesih razkroja in ponovne oživitve materije v naravi v novih oblikah. Razmišljanje o upamo da večnem ciklu življenja katerega sestavni del smo tudi mi, ki se bomo prej kot slej kot posamezniki povrnili v prah. A pred tem je prav da pustimo svojo sled na tem planetu tudi na način, da Stvarnico spoštujemo in ji čim manj škodimo.
Kajti kot vidimo, narava vedno zmaga. Tudi brez nas!