Nismo sami, prihajajo od vsepovsod …
O tujerodnih invazivnih vrstah
Mojca Kumerdej se je na to temo v članku Nismo-sami-prihajajo-od-vsepovsod pogovarjala z več biologi. Med njimi tudi z dr. Mihom Kroflom o volku in šakalu, kar je za nas bolj zanimivo. Podajamo ta del članka.Slovenija leži v zmernem podnebnem pasu in je pestro stičišče alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta. Pestra je tudi njena biotska raznovrstnost, a jo vse bolj načenjajo tujerodne invazivne vrste, ki tekmujejo in spodrivajo domorodne, ...
Miha, ali je potemtakem tudi zlati šakal, za katerega mnogi niti ne vedo, da živi v Sloveniji, invazivna ali »vsaj« tujerodna vrsta?
Miha Krofel: Zlati šakal je bil prvotno razširjen na območju Afrike, Azije in v jugovzhodnem delu Evrope, in sicer na južnem Balkanu vse do Pelješca in v Panonski nižini. Na tem območju je po znanih podatkih živel okoli 8000 let, v 20. stoletju pa se je ob Jadranu in prek Madžarske populacija začela širiti proti severu in zahodu. Šakala v preteklosti na našem ozemlju ni bilo, prvi trije osebki, dva na Ljubljanskem barju in eden pri Kobaridu, so bili pri nas opaženi pozimi leta 1952–53, širše pa je v slovenskem prostoru navzoč od 80. let 20. stoletja. Če upoštevamo definicijo, šakal ni tujeroden in tako tudi ne invaziven, saj se je razširil po naravni poti. Se je pa to zgodilo nedavno.
Kaj pa če gre za posreden vpliv človeka?
Miha Krofel: Obstaja več teorij, zakaj se je zlati šakal začel širiti proti severu; po mojem mnenju je najverjetnejša med njimi tista o vplivu volkov. V Evropi ima volk velik vpliv na šakala in običajno, kjer so prisotni teritorialni tropi volkov, šakala ni. Vrsti sicer ne zasedata povsem enakih ekoloških niš; volk je v naravi glavni plenilec velikih rastlinojedov, kot so divji prašič, jelenjad in srnjad, medtem ko je šakal v osnovi mrhovinar in plenilec malih sesalcev, predvsem glodavcev. Vendar očitno volk izključuje šakala, kar je podobno, recimo, odnosu med volkom in kojotom v Severni Ameriki. Tako je verjetno ravno drastični upad evropskih populacij volkov v zadnjih stoletjih omogočil širjenje šakala v Evropi.
Kako pa imata volk in šakal »razdeljeno« Slovenijo?
Miha Krofel: Prvotno je bil volk razširjen po celotni Sloveniji, kar je bil verjetno glavni razlog za odsotnost šakala pri nas. Ko je začel človek vse močneje posegati v populacijo volkov in ga je v marsikaterem delu Slovenije popolnoma iztrebil, je to omogočilo naselitev šakala, na primer v Posočju, Prekmurju in na Ljubljanskem barju. Najbolj jasen primer konkurence med njima je slovensko Primorje: ko so volka tam pred desetletji iztrebili, se je naselil šakal, odkar pa se je v prejšnjem desetletju tamkaj znova formiral slavniški trop volkov, se prisotnost šakala v okolici Slavnika ne spremlja več.
Kot razumem, s telemetričnim sledenjem volkovom v projektu SloWolf in v okviru drugih projektov na Biotehniški fakulteti pa tudi s sledenjem rjavim medvedom in evrazijskim risom zveri ne le proučujete, ampak skušate tudi ohranjati njune populacije?
Miha Krofel: Ena izmed nalog projekta Slo-Wolf, ki ga sofinancira EU, je tudi telemetrično spremljanje populacije volkov, v splošnem pa je projekt osredotočen predvsem na ugotavljanje stanja populacije volkov v Sloveniji, njihovo ohranjanje ter izboljšanje sobivanja človeka in volka, na primer, prek učinkovitega preprečevanja napadov volkov na drobnico.
Zanimiv pristop za približanje volkov javnosti je predstavitev volčjih življenjskih zgodb, kot je na primer o znamenitem Slavcu, ki se je iz Slovenije prek naravnih preprek in avtocest skozi Avstrijo prebil vse do Verone, tam srečal italijansko volkuljo, ki so jo italijanski mediji poimenovali Julija, ter z njo osnoval prvi trop na tem območju; s personalizacijo volk tako ni več zver, ki v gozdu izza vsake veje preži na človeka …
Miha Krofel: Predstavljanje biologije volka z življenjem posameznih osebkov, kot na primer Slavca, je za javnost mnogo zanimivejše od golih znanstvenih podatkov. Volkovom, risom in medvedom, opremljenim s telemetrično ovratnico, lahko natančno sledimo in ljudem bolje približamo življenje teh živali. Z velikimi zvermi je namreč povezanih veliko neresnic in zmotnih prepričanj, kot na primer, da risi živijo na drevesih in da medvedi vdirajo v čebelnjake zaradi medu. Nekatere od teh zmot so nedolžne, nekatere pa močno vplivajo na človekov odnos do teh zveri. Vsi otroci poznajo Rdečo kapico in mnogi zaradi tega verjamejo, da te volk v gozdu napade in požre. V resnici pa v Sloveniji, na primer, ni bilo niti enega potrjenega primera, da bi volk napadel človeka, niti ob zelo bližnjih srečanjih. Strah je ključni dejavnik, ki vpliva na odnos javnosti do teh živali, zato jih skušamo predstaviti bolj resnične, kajti njihova prihodnost je povsem odvisna od odnosa ljudi: če se Slovenci odločimo, da želimo imeti volka, risa in medveda, jih bomo imeli, če se odločimo, da jih nočemo, sem prepričan, da lahko vse te zveri iztrebimo v nekaj letih – v iztrebljanju je človek namreč zelo učinkovit. Trenutno javnomnenjske raziskave sicer kažejo veliko podporo lokalnega prebivalstva ohranjanju velikih zveri v Sloveniji.
Na spletni strani www.medvedi.si so objavljeni tudi napotki, kako ravnati ob srečanju z medvedom – v bistvu ne kaj dosti drugače kot z ljudmi. Najprej se je treba poskušati pogovoriti … (smeh)
Miha Krofel: Ljudje si dostikrat predstavljajo, da medved napade človeka, ker hoče medved človeka pojesti. To deloma velja za polarnega belega medveda, manj za ameriškega črnega medveda, naš rjavi medved pa človeka ne napade zato, da bi ga pojedel. Redki napadi rjavega medveda se zgodijo, ko se ta človeka tako zelo ustraši, da se mu zdi varneje braniti kot zbežati. Medved ima prirojen strah pred ljudmi in ključno je, da mu damo dovolj zgodaj vedeti, da se mu približujemo, in mu tako omogočimo miren umik. Zato sploh ni slabo, da v gozdu, če se približamo slabo preglednemu terenu, malo žvižgamo, pojemo, lahko se tudi pogovarjamo, kot ste omenili, kajti nevarna je tista situacija, ko se z medvedom iznenada srečaš na dva metra. Tudi v tem primeru se večina medvedov umakne, a kdaj pa kdaj se vendarle odloči braniti in napade. Če se že zgodi bližnje srečanje, je pomembno, da medveda še dodatno ne prestrašimo in da ostanemo – kolikor je seveda mogoče – mirni, brez hitrih gibov, da ne tečemo, krilimo z rokami in kričimo. Nekateri pravijo, da se je dobro narediti mrtvega. To je po eni strani res, saj se te medved, ko se uležeš in si negiben, ne bo ustrašil. Seveda pa ne bo mislil, da si zares mrtev; to tudi ne bi bilo zaželeno, saj ne kaže pozabiti, da je medved tudi mrhovinar.
Maja Smrekar: Zanimivo pri volku se mi zdi, da skozi kulturni pogled odraža nekakšen temačen pol psa. Pes se je s kulturalizacijo izjemno dobro prilagodil bivanju s človekom in iz te perspektive biopolitično predstavlja invazivno vrsto volku; medtem ko so psi precej zakonsko zaščiteni, so volkovi dosti manj.
Miha Krofel: Volkovi so zakonsko zaščiteni, vendar zakonodaja v izjemnih primerih omogoča odstrel in pri nas je teh »izjemnih primerov« vsako leto do dvanajst volkov. Nekateri trdijo, da so škode, ki jih povzročajo volkovi, prevelike in da volkovi pojedo preveč živali. Pri tem pa včasih pozabimo na dejstvo, da imamo v Sloveniji od 31 do 41 volkov, obenem pa okoli četrt milijona psov, ki seveda pojedo precej več od tiste peščice volkov. Vendar so za ljudi psi bolj sprejemljivi, ker jedo konzerve, volkovi pa si sami iščejo hrano in jih ob tem ne moremo kontrolirati.
Kako je volk postal pes, ki velja za najstarejšo udomačeno živalsko vrsto; to se je menda zgodilo pred 13.000 leti ali nemara celo prej? Se je volk približal človeku ali je bilo obratno?
Miha Krofel: Udomačevanje volka se potiska vse bolj v preteklost; nedavno je izšel članek, da so v Sibiriji odkrili več kot 20.000 let staro pasjo lobanjo. Trenutno v stroki prevladuje mnenje, da se udomačevanje ni zgodilo naenkrat, ampak postopoma in vzporedno na več koncih sveta. Obstajata dve teoriji. Po prvi so ljudje našli volčje mladiče, jih udomačili in si iz njih »vzgojili« psa, po drugi, ki ima v zadnjih letih več privržencev, pa so volkovi prišli k ljudem, ker naj bi jih privlačila človeška smetišča z organskimi, tudi živalskimi odpadki. Volkovi, ki so se začeli hraniti z ostanki naše hrane, so sčasoma izgubili strah pred ljudmi, slednjim pa se je volčja družba tudi vse bolj dopadla, saj so jim volkovi odstranjevali odpadke in jih z oglašanjem opozarjali na nevarnosti. Obstajajo zanimivi zapisi pričevanj severnoameriških Indijancev, katerih življenje v preriji je temeljilo na bizonih. Ko so se bizoni približali območjem indijanskih naselbin, so jim to volkovi sporočili tako, da so se jim pokazali in jih vodili do črede bizonov. Indijanci so bizone uplenili, pri čemer je nekaj ostankov vselej ostalo tudi za volkove in so tako imeli korist oboji. So pa to prerijsko podvrsto volka beli priseljenci v 20. stoletju popolnoma iztrebili, tako da teh pričevanj danes ni mogoče preveriti.